Earth: Angels of Darkness, Demons of Light II

+ + + + +

Malo je glasbe, ki tako zelo zamegli koncept časa, kot to velja za neskončno dronanje kultne seattelske zasedbe Earth. Ob njenem počasnem, preciznem, seizmičnem raztegovanju kitarskih rifov se sekunde spremenijo v minute, minute postanejo ure. Ure, iz katerih v tem hektičnem času nočeš ubežati. Glasba postane trenserska izkušnja v najbolj prvinski, čisti podobi. Dylan Carlson, šef zasedbe, sodi v tisto maloštevilno kategorijo ustvarjalcev, ki se skoraj obsedeno, vedno znova lotevajo členjenja izvirne zamisli. Toda čeprav to počne že dobrih 20 let, se njegova glasba ne ponavlja.

Z vsako novo ploščo odkriva nove razsežnosti in odtenke, s katerimi Earth ohranja stik z aktualnim glasbenim dogajanjem. Obenem to ne pomeni, da je izraznost zasedbe pisana na posluh širših množic, pa čeprav so se nanjo pogosto lepili popularnoglasbeni atributi. V začetku devetdesetih let je z zasedbo denimo sodeloval Carlsonov dobri prijatelj Kurt Cobain, toda počasna metalska distorzija je bila prezahteven zalogaj za tedanjo MTV-jevsko generacijo. No, v njej je navdih našel nov rod privržencev kitarskega raztegovanja rifov, ki je v polnem sijaju zasvetil konec devetdesetih let, ko je avantgardno metalsko dogajanje dodobra prevetril dvojec Sunn O))). Ta je v svoj statut celo zapisal, da gre za nekakšen tribute zasedbi Earth, zato je novica, da se kani Carlson po sedemletnem premoru vrniti na glasbeno prizorišče, tedaj sprožila močan odziv. Toda tisti, ki so pričakovali nove ekskurzije v globine metalskega rifa, so se prenaglili. Carlsonu je bil pač vedno blizu širok nabor muzik; najsi bo to Black Sabbath, jamajški dub, britanska folkovska glasba, country ali pa sodobna klasika.

V novi, drugi fazi bi zato izraz zasedbe laže povezali z zapuščino americane kot z dronerskimi metalci. Zdi se, da je bil Earth z vsakim novim albumom bliže countryju, najbliže prav z zadnjima ploščama Angels of Darkness, Demons of Light I in II. Ker sta nastali med dvotedenskim snemalnim sešnom, sta si izrazno zelo podobni, pomembna novost, s katero zasedba ponovno razširi svoje okvire, pa je tokrat opiranje na improvizacijo. Čeprav natančno ukrojeni posnetki na prvi posluh tega ne razkrijejo, kvartet v skladbah dobi precej več prostora za medigro. Na eni strani s poudarjeno melodiko Carlson in nekdanja Nirvanina čelistka Lori Goldston, na drugi potrkavajoče zadržana, precizna Adrienne Davies in nekje vmes kot trden vezni člen basist Karl Blau. Brezčasno glasbo in atmosfero suspenza bi zlahka primerjali z izrazoma, ki ju gojita velikana severnoameriških muzik Neil Young in Ry Cooder, toda verjetnost, da bi Earth kdaj dosegel njuno priljubljenost, je seveda nična. Carlson se s tem že dolgo ne obremenjuje več.