Klepetanje ob večerji / Blaž Ogorevc in Branimir Štrukelj

Nekako sem bil prepričan, kar tako sam od sebe in brez kakršnikoli preverb, da je tisti veseli del Ljubljane z mnogimi cenenimi, rahlo našarjenimi in zanemarjenimi lokalčki, v katerih vedno trčiš ob kakšno družbico starih prijateljčkov, že izumrl. Morda zato, ker so našo redakcijo iz središča, kjer smo se pojali več desetletij, preselili tja gor za Bežigrad, na Dunajsko, med neke sive bloke in poslovne stavbe, tod pa še vedno vlada nekakšen vonj realnega socializma, od katerega se taka okolja ne morejo in ne morejo popolnoma razdišati. Na kakšnem vogalu sicer ždi kakšen bifejček, vendar bolj take vrste, da v njem med turobnimi neznanci srkneš kakšno kavico in se potem vljudno in tiho skidaš. Zato sem bil zadnjič veselo presenečen. Za klepet ob večerji sva se domenila s Čurkijem, uradno Branimirjem Štrukljem, ki je verjetno naš najbolj priljubljen sindikalni voditelj, sicer profesor zgodovine in umetnostne zgodovine, a že od leta 1996 glavni tajnik SVIZ-a, za povrhu pa še edini slovenski član sedemindvajseterice, ki sestavlja Izobraževalno internacionalo. Ja, mi je rekel po telefonu, kaj pa če bi se dobili kar pri Lovcu na kakšnem golažu, in to malo bolj zgodaj, recimo ob enih, kajti v popoldanskih urah se naš sindikat nekaj neodložljivega pogaja z vlado. Ha, sem z rahlo podaljšanim nosom pomislil sam pri sebi, a sedaj pa ne bomo šli nikamor na lepše in bomo ostali kar v tisti vsakdanji gostilni, kjer sem preždel že premnog večer, in namakali postan skorjast kruh zgolj tam v neki golaž. Pri tem sem obujal spomine, v kakšne najrazličnejše ekskluzive ali razkošja so me vlekli drugi gostje, kakšna izbrana vinca smo okušali in kaj vse slastnega se je sprehajalo po naših krožnikih. Sploh je pa tako prav, sem razmišljal naprej, voditeljem sindikatov se pač spodobi, da se ne šopirijo in da tudi v zasebnem življenju živijo skromno in trezno, prav tako kot delavci, ki jih zastopajo.