Komentar / Oči in ušesa Boga

Arabske revolucije so prišle in posekale nekaj na videz večnih, nezamenljivih diktatorjev: tunizijskega, egiptovskega in libijskega. Ben Alija, Mubaraka in Gadafija. Prvi je odšel v letalu, drugi na nosilih, tretji v mrtvaški vreči. Toda tisti najbolj očitni, najbolj umazani, najbolj kriminalizirani, malce bolj južno od regije arabskih revolucij, je ostal živ in zdrav in glavni – Omar Bašir, vladar Sudana, ni padel. Kar je čudno – če pomislimo, da bi moral biti že davno v Haagu … če pomislimo, kaj vse ima na grbi … če pomislimo, da so Miloševića mirno zgrabili in odpeljali v Haag … če pomislimo, da so Irak mirno zravnali z zemljo, da bi prišli do Sadama Huseina … če pomislimo, da so Libijo mirno preorali, da bi prišli do Gadafija … in če pomislimo, da so panamskega diktatorja Noriego pred leti s hitro akcijo mirno zgrabili, obtožili, obsodili in zaprli, pa naj bi bil vpleten le v trgovino z mamili. Če Bašir trguje z mamili, potem je to le njegov minorni posel – le toliko, saj veste, da plača tajnico.