Naprej, v srednji vek

Kdor je živel v prepričanju, da je bila z odhodom nekdanjega ministra Janeza Drobniča za vse večne čase pokopana njegova zamisel o plačljivosti splava, se je krepko motil. Šest let po propadu slavne Drobničeve strategije za zvišanje rodnosti so zamisel obudili zagovorniki katoliških družinskih vrednot. Zavod iskreni.net, ki je širši slovenski javnosti najbolj znan po ostrem nasprotovanju družinskemu zakoniku, pa tudi po mnenju, da vrtec ni primeren za najmlajše otroke in da kondomi niso dobra zaščita pred okužbo z virusom HIV, vladi predlaga, naj javni dolg zmanjša tako, da umetno prekinitev nosečnosti in hormonsko kontracepcijo prekvalificira v samoplačniški storitvi. To pomeni, da ju ne bi več krilo zdravstveno zavarovanje, pač pa bi ju morali plačati uporabniki neposredno iz svojega žepa. S tem naj bi po izračunu predlagateljev privarčevali vsaj deset milijonov evrov na leto. Poleg tega predlagajo še zamrznitev vplačevanja v zaprti vzajemni pokojninski sklad za javne uslužbence, s čimer naj bi prihranili še dodatnih 61 milijonov na leto. „Ukrepi, ki jih predlagamo, posegajo v nadstandard in v nebolezenska stanja,“ trdijo.

Vladi ta prihranek svetujejo zato, da ji v varčevalni mrzlici - to sicer podpirajo - ne bi bilo treba poseči v nekatere druge socialne ugodnosti: darilo države ob rojstvu otroka, plačilo vrtca za drugega in preostale otroke, znižanje otroškega dodatka in znižanje starševskega nadomestila za nego otroka, s katerimi namerava vlada prihraniti 83,2 milijona evrov na leto. „Nasprotujemo ukrepom, ki posegajo neposredno v družinske transferje, saj bodo tovrstni ukrepi imeli negativne posledice pri rodnosti, ki pa je dolgoročno edino zagotovilo, da bo naš narod preživel,“ pravi direktor Zavoda iskreni.net Igor Vovk.

Pri tem jih očitno ne moti, da je predlog o plačljivosti splava v nasprotju z ustavo, saj ta v 55. členu določa, da je odločanje o rojstvu otrok svobodno. Res je sicer, da pravica do splava ni absolutna, vendar način njenega izvrševanja ne sme biti nesorazmeren. V vsebino ustavne pravice pa je mogoče poseči tudi s pretiranim finančnim omejevanjem dostopa do zdravstvenih storitev. Tipičen primer takšne nesorazmernosti bi bila naložitev plačila stroškov umetne prekinitve nosečnosti mladoletni osebi, žrtvi kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost ali osebi, katere zdravje je ogroženo. Poleg tega v svetu ne obstaja resna raziskava, ki bi dokazovala, da plačljivost zmanjšuje število splavov ali da je z omejevanjem umetne prekinitve nosečnosti mogoče povečati rodnost. Napačna je tudi miselnost, da Slovenke pretirano izrabljajo pravico do brezplačnega splava. V Sloveniji se število splavov vsako leto zmanjša za več kot deset odstotkov, kar nas uvršča med najuspešnejše države pri zmanjševanju števila splavov na svetu. Če bi vlada morebiti res prisluhnila predlogu zagovornikov katoliških družinskih vrednot, bi to pomenilo vrnitev v čase smrtno nevarnih ilegalnih splavov. Si tega res želimo?