Kritika / Na zdravje z Žižkom

Čeprav je nedelja ob dveh popoldne za povprečnega slovenskega gledalca verjetno nemogoč televizijski termin, v katerem prenesemo kvečjemu ponovitev kakšne narodno-zabavne oddaje, smo si prejšnjo nedeljo spet z veseljem prižgali Aleksandra Stankovića in njegovo oddajo Nedjeljom u 2 na HRT, kjer se je tokrat oglasil Slavoj Žižek.

Stankovićeve oddaje so lahko seveda živi dolgčas, kadar ne poznamo osebe, ki mu sedi nasproti, a ko se nam posreči, da vemo, o čem teče beseda, je njegova mešanica nadutosti in poguma, da postavlja tudi najbolj tračerska vprašanja, pravi nedeljski pokosilni balzam.

Tudi tokrat se Stanković ni izneveril; jemalo nam je sapo, ko je filozofa svetovnega slovesa spraševal, kakšen oče je, kakšne spomine ima na Zagreb in ali lahko prevede izraz »welfare state«. Skoraj smo doživeli manjši infarkt, ko ga je na koncu oddaje vprašal še, ali ga njegovi številni tiki motijo pri komunikaciji z drugimi. Na videz bogokletna in predvsem banalna vprašanja se, razen zadnjega, niso izkazala za težavna: Žižek je bil naklonjen Stankoviću, Zagrebu in Hrvaški. Povedal je, da je Slovenija zaspala in da danes nima ničesar več pokazati, medtem ko je Hrvaški uspelo na sodišče spraviti nekdanjega premiera Iva Sanaderja. Pri nas kaj takega ni mogoče, je dejal Žižek in misel ponovil tudi proti koncu oddaje, ko nas je spomnil, da pri nas ni oddaje, v kateri bi lahko takole klepetal z voditeljem.

Popraskali smo se po glavi in ugotovili, da je, odkar sta naša nedeljska ponočnjaka Lado Ambrožič in Sandi Čolnik vedno manj zagreta za dremajoče intervjuje, takšnih oddaj res bore malo. No, razen seveda, ko je treba intervjuvati Janeza Janšo. Intervju s premierom Janšo bi pri nas tako ali tako lahko postal svoj žanr televizijskih oddaj.

A nič zato, Žižka lahko gledamo pri Stankoviću ali pa pri Julianu Assangeu v oddaji The World Tomorrow, ne znamo pa si predstavljati, kaj bi z njim v oddaji, kot so na primer Odmevi, počela Rosvita Pesek ali Slavko Bobovnik. No, verjetno bi se pogovarjali o Gregorju Golobiču.

S Stankovićem sta sicer obdelala Žižkov repertoar tem, kot so kapitalizem, komunizem in neoliberalizem danes, gibanje Zavzemimo, Žižkovo življenjsko delo – knjigo o Heglu, in seveda Žižkov gnus ob tem, ko gleda samega sebe. Zavrnil je vedno bolj pogost očitek, da naj tisti, ki nimajo boljše rešitve, ne kritizirajo, ob čemer smo se seveda spomnili na zadirčne tvite Janeza Janše, čeprav se je ugotovitev nanašala na gibanje Zavzemimo. Dotaknila pa sta se tudi Andersa Breivika in njegovega manifesta, ki je po Žižkovih besedah konsistenten zapis logike razmišljanja radikalnih desničarjev v ZDA in tudi drugod po svetu.

Priznamo, zvečer smo gledali X Factor, in če zatem na nacionalki ne bi ugledali dokumentarca o Ekatarini Veliki, bi prisegli, da nedelje na nacionalki ne obstajajo več.