Izgubljene ladje
Kako je Slovenija izgubila status pomorske države

Adijo ladja Nova Gorica, adijo Bled in Bohinj, pa Kras, Portorož in Piran. Adijo Maribor, Celje in Kranj. Adijo Planica. Izola. Nanos. Adijo Slovenija.
Ko se delež države v podjetju tako zmanjša, da znaša manj od 50 odstotkov, je podjetje za državo, ne glede na morebitne posebne dogovore, izgubljeno. Lep in aktualen primer je prodaja Splošne plovbe, družbe, zaradi katere se je Slovenija nekoč uvrščala med pomorske države. Paradržavna KAD in SOD sta prejšnji mesec pravzaprav morala sprejeti edino logično potezo, ko sta se odločila za unovčitev garancije, zaradi česar je moral nemški ladjar Peter Döhle za približno 60 milijonov evrov odkupiti še zadnji, 25-odstotni delež v podjetju. Kdor je spremljal razpravo o tej zadnji stopnji privatizacije, je zaznal zanimiv pojav: tokrat je predsednik uprave Splošne plovbe Egon Bandelj, torej »predstavnik« večinskega nemškega lastnika, slovensko javnost in politiko opozarjal na pomen nacionalnega interesa. Češ da je Slovenija tik pred tem, da izgubi »slovenske« ladje, da bo Nemec sedež družbe preselil iz Slovenije v Hamburg, da bo nehal zaposlovati ali štipendirati slovenske pomorščake in podobno. Narobe svet? Ne. Eno so besede, drugo pa interesi, ki za njimi stojijo.