Borut Mekina

18. 5. 2012  |  Mladina 20  |  Politika  |  Ekonomija

Na črno in pod mizo

Zakaj želi vlada privatizirati NLB mimo parlamenta? In zakaj želi vlada NLB prodati na tuje, ko pa je denar za dokapitalizacijo že rezerviran v Kadu in Sodu?

Bo finančni minister dr. Janez Šušteršič Novo Ljubljansko banko prodal kar sam?

Bo finančni minister dr. Janez Šušteršič Novo Ljubljansko banko prodal kar sam?
© Borut Krajnc

Slovenija je v tem trenutku edina postsocialistična država, članica EU, ki še ima svojo glavno, t. i. sistemsko banko v državni lasti. Vse druge vzhodnoevropske države so svoje banke prodale in jih privatizirale. Prodale so jih večinoma zahodnoevropskim bankam, ki so pogosto v lasti zahodnoevropskih držav. Razlogi, ki so jih k temu vodili, so bili pogosto razumljivi. Recimo, da so jim tako svetovali tedanji ekonomski guruji, češ da bodo s tem finančni sistemi postali učinkovitejši. Ali pa da so njihove domače banke, zasnovane v centralističnem sistemu, brez osnovnega znanja in poslovnih tehnik. V naši neposredni soseščini imamo dve državi, Madžarsko in Hrvaško, ki sta lep primer takšne razprodaje. Ne glede na različne vzroke za privatizacijo pa v obeh državah s to privatizacijo in s tujimi bankami nimajo dobrih izkušenj: oboji bi si danes želeli nekakšno »NLB«.

Zakaj? Pravzaprav bi moral biti razlog razmeroma jasno viden. Dr. Dora Piroska, profesorica s fakultete za menedžment iz Budimpešte, ki je doktorirala na temo primerjave med slovensko in madžarsko privatizacijo bančnega sistema, pravi, da je slaba stran sprivatiziranega madžarskega bančnega trga postala vidna v krizi. Ko je Evropa padla v recesijo, so banke matere bančne centrale v zahodni Evropi svojim madžarskim izpostavam rekle: stop. »Zaprle so pipico in skorajda popolnoma zaustavile kreditiranje gospodarstva. Lokalnih madžarskih potreb pri tem seveda niso upoštevale in niso delovale anticiklično, kot recimo Poljska državna banka PKO, ki je državo rešila iz krize,« opozarja Piroskova. Madžarska sredi devetdesetih po njenem mnenju ni imela druge možnosti, kot da privatizira banke, saj v primerjavi s Slovenijo tam ni bilo ustreznega, neodvisnega nadzora, ravno tako banke »niso imele izkušenj z zahodnimi poslovneži«. A to so kasneje Madžari drago plačali. Po eni strani zaradi velikega odtekanja dobičkov iz države. Po drugi strani so tuje banke domače prebivalstvo močno zadolžile v tujih valutah.

Če si Piroskova danes želi, da bi na Madžarskem imeli kakšno NLB, pa v Sloveniji pravkar takšno sistemsko banko brez posebne javne pozornosti privatiziramo. V tem trenutku poteka namreč v NLB že drugi t. i. skrbni pregled Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD), ki bo zelo verjetno s pomočjo belgijske KBC dokapitalizirala in prevzela največjo slovensko državno banko. Uradnih informacij o tem, kdo, za koliko in v kakšnem razmerju vstopa v lastništvo NLB, seveda še ni. Je pa usmeritev dovolj jasna: finančni minister Janez Šušteršič je pred majskimi počitnicami po seji vlade ponovno spomnil, da država pri tokratni dokapitalizaciji ne bo sodelovala in da zanjo ne bo potrošen »niti en evro« iz proračuna. Glede na to, da je Slovenija sedaj 53,72-odstotna lastnica NLB, je posledica te odločitve jasna. Po okrog 400 milijonov evrov vredni dokapitalizaciji, ki jo od Slovenije zahteva evropski bančni regulator, bo Slovenija večinski delež v banki za vedno izgubila.

Koalicijska odločitev, da Slovenija v NLB obdrži 25-odstotni delež plus eno delnico, pa je en del te tragedije. Drugi del zadeva tako imenovano »sektorsko politiko finančnega sektorja«. Ideja, da bi največjo slovensko banko sprivatizirali do 25 odstotkov, ni konec koncev nič novega. V različnih strateških dokumentih je ta cilj naveden vsaj od leta 2000 in tudi v sektorski politiki, ki jo je sprejelo finančno ministrstvo pod vodstvom Franceta Križaniča maja 2011, je zapisano, da bo v NLB država imela najmanj 25-odstotni delež. A je bil vedno doslej temu dodan neki pomemben pogoj: da je 25-odstotni državni delež v banki največji oziroma da imajo »zaradi stabilnosti in nadzora nad finančnim sistemom« vsi nadaljnji lastniki manjše deleže od države Slovenije. A NLB se prodaja tako, da bo Slovenija tudi v relativnem smislu manjšinska deležnica.

Zakaj torej Slovenija NLB ne bi smela izgubiti? »Velika večina slovenskih ministrov prihaja na dopust v Istro. Naj si pogledajo Istro, naj si pogledajo druge države EU, ki so prodale svoje državne banke. Mislim, da je težko najti upravičeni razlog za kaj takšnega,« aktualni vladi svetuje dr. Lovro Božina, prorektor univerze v Pulju. »Nisem še videl, da bi človek, ki gradi novo hišo, pri tem porušil staro. Verjetno zdrava pamet pravi, obdrži staro hišo in vzporedno gradi novo. Zakaj imate v drugih državah, v Italiji, v Nemčiji banke, ki so v domačem lastništvu? Zato ker se banka ne kupuje zaradi banke, ampak zaradi tržišča,« pravi Božina. Hrvaški profesor seveda govori iz izkušenj. Na Hrvaškem so prodali vse banke, izvorno ime sta obdržali le še Zagrebačka in Privredna banka. Po 12 letih razprodaje učinkov ni. Rekli so, da bodo z razprodajo zmanjšali državni dolg, pa se je zgodilo ravno nasprotno, dolg se je povečal. Rekli so, da so banke prodali po dobri ceni, pa so tuji lastniki že po dveh ali treh letih iz dobičkov zaslužili kupnino. Rekli so, da bodo banke zagnale investicije v turizem ali ladjedelništvo, pa so tuje banke kredite raje plasirale gospodinjstvom, kjer je bilo tveganje najmanjše.

»Denarja za dokapitalizacijo NLB ni treba iskati po tujini. Tej vladi smo pustili 150 milijonov evrov kapitala; če upoštevate še kredit, pridete do 200 ali 300 milijonov evrov. Ta denar se nahaja pri Sodu in Kadu.« – France Križanič

In to še ni vse. Prek bančne privatizacije, pravi dr. Davor Pojatina, upokojeni profesor s splitske univerze, so tuji lastniki prišli do lastništva mnogih domačih podjetij. Na takšen, knjigovodski način so na Hrvaškem privatizirali recimo mnoge hotele. Tudi to je scenarij, ki je že pripravljen v Sloveniji. NLB ni samo banka, ampak je tudi najpomembnejša lastnica mnogih slovenskih podjetij. Prek privatizacije NLB bo recimo KBC postala druga največja lastnica Mercatorja. NLB je sedaj četrtinska, druga največja lastnica skupine Pivovarna Laško, NLB je tretja največja lastnica Petrola, druga največja lastnica Iskre Avtoelektrike z 2500 zaposlenimi, je druga najpomembnejša lastnica Istrabenza, Uniorja, največja posamična lastnica zdravilišča Thermana v Laškem in 20-odstotna lastnica Adrie Airways. Ravno tako je NLB praktično že najpomembnejša lastnica v vrsti podjetij, ki jih bo zadel stečaj cerkvenih holdingov. Najpomembnejše podjetje med njimi je gotovo skupina Helios Domžale z Belinko, v kateri je zaposlenih 2536 ljudi, ali pa Mladinska knjiga s 1500 zaposlenimi.

Privatizacija sistemske banke s tako daljnosežnimi učinki gotovo ne more biti opravljena pod mizo. A ravno to se sedaj dogaja. Na neki način je razumljivo, da pogajanja potekajo za zaprtimi vrati, a konkretni postopek privatizacije je že sedaj zastavljen tako, da utegne biti javnost čez mesec dni postavljena pred izvršeno dejstvo. Že do 15. aprila bi moralo biti znano, kdo je pripravljen banko dokapitalizirati, do 30. junija, torej v roku meseca in pol, pa bi denar v skladu z zahtevo EBA (European Bank Authority) že moral biti na računu NLB. Še pred tem bi o dokapitalizaciji morala odločati tudi skupščina banke. Če se bo dokapitalizacije udeležila neposredno belgijska KBC, pa bi morala Slovenija za dovoljenje zaprositi Evropsko komisijo, saj je KBC banka v sanaciji, ker je dobila državno pomoč. Urnik je torej že sedaj precej natrpan. A kljub zelo kratkim rokom minister Šušteršič pričakuje, da »bomo uspešni in bomo dobili trden dogovor o dokapitalizaciji banke«, in sicer »v nekaj tednih«.

Šušteršič je spremenil tudi t. i. sektorsko politiko, ki še ni objavljena. Slovenija po novem pristaja ne samo na manj kot 50-odstotno lastništvo v NLB, ampak tudi na to, da država ne bo niti relativno največji lastnik banke.

Omenjena pojasnila finančnega ministra s konca aprila razkrivajo, da se namerava vlada v tem hitenju izogniti tudi glasovanju v parlamentu, ki je bil doslej vedno vključen v takšne odločitve. Ko je leta 2003 v lastništvo NLB vstopila belgijska KBC, je pred tem na predlog države državni zbor sprejel ustrezen »odlok o programu prodaje državnega finančnega premoženja«. Ali pa drug aktualni primer, prodaja Slovenske industrije jekla, katerega 25-odstotni delež bi država lahko prodala prejšnji mesec. Tudi ta postopek je imel podlago v odloku za leto 2011, kjer je SIJ vpisana pod zaporedno številko 17. V zadnjem odloku, ki velja za leti 2010 in 2011, NLB seveda ni omenjena, novejšega odloka, denimo za leto 2012, pa ni, ker je v vmesnem času začel veljati zakon o upravljanju kapitalskih naložb države, s katerim je vlada Boruta Pahorja ustanovila istoimensko agencijo (AUKN). Na tej podlagi bi lahko država naložbe zakonito prodajala samo prek v parlamentu sprejete strategije z upravljanjem kapitalskih naložb, v prehodnem obdobju pa prek odlokov.

Da bi parlament moral biti vključen v privatizacijo NLB, priča tudi zadnja dokapitalizacija NKBM. Če se še spomnimo, se je pred približno letom dni tedanje vodstvo NKBM odločilo za dokapitalizacijo banke prek varšavske borze. Če bi Matjaž Kovačič, bivši predsednik uprave, tedaj načrt izpeljal do konca, bi delež države v NKBM padel z 51 odstotkov na 33. Zaradi tega se je v postopek vmešala AUKN, ki je uveljavila predkupno pravico in z denarjem elektropodjetij zadržala 51-odstotni delež države. Tedaj so v AUKN zaradi kritik, češ da so ravnali neodgovorno, objavili daljše pojasnilo za javnost. V njem so med drugim zapisali, da lahko »spremembo kvalificiranih lastniških deležev države (25 %, 50 %, 75 %) v državnih podjetjih odobri le Državni zbor. Dokapitalizacija banke brez sodelovanja države bi lahko pomenila nekontrolirano privatizacijo mimo Državnega zbora«. Pravzaprav je doslej država le enkrat samkrat prodala državno premoženje brez odločitve parlamenta. In sicer v primeru Blejski otok, ko je prva Janševa vlada mimo državnega zbora cerkvi podarila dve nepremičnini. Kot je znano, je vlada Boruta Pahorja tedaj sprožila postopek ugotavljanja ničnosti pogodbe.

Zakaj torej »fantje« okrog finančnega ministra Janeza Šušteršiča tako hitijo s privatizacijo NLB? Morda zato, ker ob tem hudem varčevanju, ko domnevno ni denarja niti za otroške dodatke, v proračunu ni več milijonov za dokapitalizacijo banke? »Ni res,« pravi bivši finančni minister France Križanič, »za dokapitalizacijo NLB smo tej vladi pustili 150 milijonov evrov kapitala; če upoštevate še kredit, ki ga obe instituciji lahko najameta na ta kapital, pridete do 200 ali 300 milijonov evrov. Ta denar se nahaja pri Sodu in Kadu.« Ta sredstva, rezervirana za dokapitalizacijo NLB, naj bi izhajala iz tistih dveh oziroma treh milijard evrov, ki jih je v začetku krize bivša vlada v obliki depozitov plasirala v banke. »Se pravi, denar je pripravljen, ta denar je že bil vštet v dolg, in smo v tem smislu varni. Denarja za dokapitalizacijo NLB ni treba nikjer iskati po tujini, nič se ni treba izpostavljati,« poudarja bivši minister.

Ministri, ki so v drugih vzhodnoevropskih državah privatizirali banke, celo predsedniki vlad, so po koncu politične kariere hitro obogateli. Provizije so navadno znašale sedem odstotkov, kažejo policijske preiskave.

Zakaj aktualna vlada tega denarja ne želi vzeti? »Če bo delež države padel pod 50 odstotkov, to pomeni, da bo banka prevzeta. In če bo banka prevzeta, bo Slovenija prej ali slej prisiljena deleže prodati, kot kažeta primera s Slovensko industrijo jekla ali s Splošno plovbo. Ampak NLB ni Splošna plovba, je sistemska banka, skozi njo tečejo vse informacije o slovenskem gospodarstvu in prebivalstvu. To je banka, kateri KBC v najbolj kritičnih trenutkih gospodarske krize ni podaljšala kratkoročnega kredita, in je kljub zahtevi regulatorja ni hotela dokapitalizirati v svojemu lastniškemu deležu primernem znesku. Zaradi tega je bila država prisiljena v večjo dokapitalizacijo, kot ustreza njenemu lastniškemu deležu, in zaradi tega upošteva Statistični urad Republike Slovenije to dokapitalizacijo kot del javnofinančnega primanjkljaja,« ugotavlja bivši minister.

In ravno ta banka, KBC, ki doslej svoje kredibilnosti ni dokazala, utegne v resnici prevzeti NLB. Resda zelo verjetno ne bo nastopila s svojim imenom, ampak prek EBRD, ki je v takšnih primerih navadno posrednica. Če bi namreč KBC sedaj sama nastopila kot prevzemnica, bi s tem formalne postopke zapletla. Slovenija bi morala zaprositi Evropsko komisijo za dovoljenje, ker je KBC banka v sanaciji, ki je dobila državno pomoč. Vprašanje, ki se ob tem postavlja, pa je: Zakaj je prevzem NLB v interesu belgijske, z državnim denarjem sanirane banke, ni pa to v interesu finančnega ministra Šušteršiča, ki ima za povrh vsega celo v predalu rezerviran denar? Odgovor je preprost. NLB je banka, ki je v primerjavi z drugimi evropskimi bankami svoje bilance precej temeljito očistila. Ker je srednje velika banka z mrežo na Balkanu, ima kot ena izmed redkih velik potencial rasti. Nekateri tuji skladi so še pred krizo zato pričakovali, da bo NLB v prihodnjih letih dosegala tudi do pol milijarde evrov dobička na leto. In četudi bo ta dobiček čez leto ali dve znašal za polovico omenjenega, si bo KBC »kupnino« poplačala že v dveh ali treh letih. V bistvu nič novega. To isto se je zgodilo tudi na Hrvaškem. Na Madžarskem. Ali pa v Romuniji. In na Slovaškem.

Glede ministrskih ekip, ki so v omenjenih državah banke prodajali, pa: tudi njim se je splačalo. Po zaključku funkcije so razmeroma hitro obogateli. Tudi predsedniki vlad. Provizije so navadno znašale sedem odstotkov, kažejo policijske preiskave.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.