Kritika / Ločitev

za +

Igre nemoči.

Iranski kler, ki je alergičen na seks, kaj šele na ilegalni, prešuštni seks, si je izmislil kratkoročne, enourne zakonske zveze, da bi lahko moški nemoteno in legalno občevali s prostitutkami: moški in ženska se za eno uro poročita, po seksu pa se ločita. Vse je legalno.

Toda ironično, tiste prave ločitve so v Iranu redke, nezaželene, tako rekoč prepovedane. Ločitev, neorealistični sodni triler, ki je pobral več nagrad, kot jih obstaja (Zlati medved, Zlati globus, Oskar itd.), popisuje poskus take ločitve. Simin (Leila Hatami) zahteva ločitev od svojega moža, Naderja (Peyman Moaadi): z 10-letno hčerko (Sarina Farhadi) se hoče odseliti iz Irana, ker je prepričana, da bi imela hči več možnosti v tujini kot pa v Iranu.

Nader, še vedno zaljubljen vanjo, bi na ločitev pristal, a se noče odreči hčerki, iz Irana pa ne more, ker mora skrbeti za svojega dementnega očeta. Ker pa sodnik, rigidni varuh države moških, reče ne, se Simin preseli k svojim staršem, medtem ko Nader ostane sam s hčerko, tako da je prisiljen za oskrbo očeta najeti 30-letno Razieh (Sareh Bayat), mater in ženo, kar je uvod v tragedijo, hujšo od ločitve in bližjo starogrškim tragedijam kot filmu Kramer proti Kramerju. Pot v pekel je tu tlakovana z dobrimi nameni, maskiranimi v laži, toda pravi pekel so religija, tradicija in razredna ločnica, ki izgledajo bolj ilegalno, bolj stresno in bolj destruktivno od ločitve.

(Kinodvor)