Uvodnik / Grega Repovž: V boj zoper komuniste!
MLADINA, št. 25, 26. 6. 2026
Predsednik vlade Janez Janša ima eno značilnost: naravnost obseden je z mediji, in še vsakič, ko je prišel na oblast, se je trudil, da bi si jih podredil. Cena za Slovenijo je visoka: zaradi njegove obsesije z obvladovanjem časopisa Delo smo ostali brez nacionalnega trgovca Mercatorja, ki je danes po vseh prodajah v ruskih rokah. Medijski prostor si ne opomore in ne opomore, javna televizija je dejansko mali čudež, ker je preživela vse to, kar ji je počel in kar ji kani spet. Ampak to ne pomeni, da Janša res razume medije in novinarstvo. Še več: kljub vsem tem letom obsesivnega ukvarjanja z mediji in novinarji še vedno ne razume niti osnov.
Predsednik vlade Janez Janša ima eno značilnost: naravnost obseden je z mediji, in še vsakič, ko je prišel na oblast, se je trudil, da bi si jih podredil. Cena za Slovenijo je visoka: zaradi njegove obsesije z obvladovanjem časopisa Delo smo ostali brez nacionalnega trgovca Mercatorja, ki je danes po vseh prodajah v ruskih rokah. Medijski prostor si ne opomore in ne opomore, javna televizija je dejansko mali čudež, ker je preživela vse to, kar ji je počel in kar ji kani spet. Ampak to ne pomeni, da Janša res razume medije in novinarstvo. Še več: kljub vsem tem letom obsesivnega ukvarjanja z mediji in novinarji še vedno ne razume niti osnov.
Naj to tezo utemeljimo z zelo svežim primerom. V ponedeljek je poljski spletni portal Višegrad24 objavil intervju z Janšo. Višegrad24 je odkrita skrajno desna spletna platforma, »oddaja« v angleškem jeziku, ima pa na družbenih omrežjih skupaj več kot milijon sledilcev. Janšo je intervjuval Stefan Tompson, ustanovitelj portala. In čeprav je Tompson Janši ideološko res zelo blizu, strinjata se glede tako rekoč vsega, je še vedno novinar. In seveda je njegov primarni namen narediti odmeven intervju – torej pripraviti Janšo, da bi povedal vse tisto, česar sicer javno ne govori. In to je tudi naredil – Janša pa je na drugi strani sedel ves očaran, ne da bi razumel, da je pravkar doživel novinarstvo. Da ga je Tompson dejansko, če smo malce predrzni, namazal kot pašteto na kruh. Zakaj? Ker ga je Tompson pripravil do tega, da je razložil svoj dejanski, resnični pogled na svet. Tega, ki ga običajno skriva celo pred lastnimi volivci. Tompson ga je namreč tako spretno spodbujal, se mu dobrikal, ga podpiral, z jasnim namenom seveda: da bi se Janša sprostil in začel govoriti. In to se je tudi zgodilo: Janša se je nenadoma začel počutiti varnega, zdelo se je, da ga končno nekdo razume, in se je odprl. In to na veliko. Tompsonu je tako uspelo razkriti vse tisto, kar smo sicer lahko doslej trdili posredno, iz drobcev, ki jih Janša objavlja na platformi X, v tem intervjuju je nenadoma vse pred nami.
Kaj je torej povedal Janša? Prvič je odkrito brez zadrževanja namreč spregovoril – kot predsednik slovenske vlade – o vseh teorijah zarot, ki prihajajo iz najbolj skrajnih kotičkov svetovne skrajne desnice. A Janša temu ne pravi teorije zarot, nobene distance ni, nasprotno. Janša pove, da v vse te stvari dejansko verjame, ponosno citira najbolj vprašljive avtorje, govori popolnoma neverjetne zgodovinske zgodbe, katerih netočnost se da preveriti že z Googlom – a te izkrivljene teorije zarot so zanj resnica, so njegova ideološka podstat, on pa ne skriva, da je na misiji, da zaščiti zahodni svet pred peklenskim načrtom uničenja.
Da. Če ne bi šlo za predsednika slovenske vlade, bi rekli, da je še nekdo »padel« pod vpliv teorij zarot.
Kaj torej trdi Janša? Še vedno smo pri komunistih. Komunisti poskušajo uničiti zahodno civilizacijo, je njegova osrednja teza. »Cilj je uničiti našo civilizacijo. To je cilj.« Janša utemelji to s psevdopoznavanjem zgodovine, seveda začne s Komunističnim manifestom, kjer naj bi bilo vse zapisano. Janša v intervjuju pravi: »Če preberete prve strani Komunističnega manifesta izpred skoraj 200 let, je vse zapisano notri. Da bi vzpostavili komunistično družbo, je treba najprej razgraditi narod, družino, zasebne šole, religijo, vse, kar oblikuje človekovo zavest. To je zapisano v Komunističnem manifestu! In imeli smo del sveta, kjer so to skušali doseči z orožjem, z nasilnimi komunističnimi revolucijami. Vemo, kako se je končalo – ne povsod, ampak Sovjetska zveza je razpadla. Tu je Antonio Gramsci. Poznam njegova dela. Ko je obiskal Sovjetsko zvezo v prvih letih po njeni vzpostavitvi, se je vrnil v Italijo in zapisal, da je tam toliko nasilja, da takšna sredstva v zahodnem delu Evrope nikoli ne bodo sprejeta. Zato je treba to doseči z drugimi sredstvi – s prevzemom kulturnih institucij, univerz, šol, vseh tistih delov družbe, v katerih se ustvarja nekaj, kar ni materialno. Potem ne potrebujemo orožja, da bi prevzeli oblast. Sama bo prišla k nam, potreben bo čas. In Gramsci je imel veliko privržencev – frankfurtsko šolo, ki je nato prodrla na ameriške univerze, in nato smo to propagando uvozili nazaj. Ker je tako imenovani delavski razred bolj ali manj izginil zaradi razvoja tehnologije in sprememb, so se preusmerili k vsem vrstam zatiranih delov družbe – manjšinam, karkoli. Torej LGBT! Samo da uničijo vse. Obstaja dobra knjiga, ki jo je napisal Gad Saad, Parazitski um, ki to zelo natančno opiše. To je nekaj, kar je proti znanosti, proti naravi, posledice pa so katastrofalne, če pogledamo, kaj prihaja z nekdanjih elitnih univerz po vsem Zahodu. In boj za to, da bi to ustavili, se je šele začel.« Kdo je že bil Antonio Gramsci? Italijanski filozof in politik, ki je glavnino svojih del napisal v zaporu. V zaporu, kjer je preživel 11 let. V zapor ga je poslal fašistični voditelj Benito Mussolini, potem ko je Gramsci postal generalni sekretar italijanske komunistične partije leta 1926. Gramsci ni imel moči v rokah. Iz zapora so ga po enajstih letih spustili, ker je umiral. Gramsci je pisal o tem, da se lahko ljudstvo opolnomoči predvsem prek izobraževanja in kulture, ker elite ne vladajo zgolj z močjo denarja in kapitala. To je njegov greh.
Morda se zdi najbolj srhljiv Janšev zadnji stavek izpostavljenega odstavka – da se je boj šele začel. Ni se. Srhljivo je, da so Janševi argumenti enaki argumentom Benita Mussolinija iz leta 1926.