25. 5. 2012 | Mladina 21 | Komentar
Ustavnopravni »blitzkrieg«
Pravila Fiskalnega pakta, med njimi tudi zlato pravilo, so preveč toga in omejujoča, da bi lahko dopuščala ponovni zagon evropskih gospodarstev
Čeprav povsod po Evropi postaja jasno, da je politika ostrega varčevanja, ki jo najdosledneje zagovarja nemška kanclerka Merklova, za obstoj Evropske unije ne samo škodljiva, ampak celo nevarna, to ne zmoti vneme slovenskih posnemovalcev nemške politike. Predlagana sprememba 148. člena ustave je bila pripravljena brez ustrezne strokovne razprave. Namesto odprtega in javnega dialoga, podprtega s strokovnimi argumenti, je vlada ob pomoči strokovne skupine pripravila predlog sprememb ustave v rekordno kratkem času. Namesto resne, tehtne, strokovno utemeljene obrazložitve je ponudila nekaj deset strani dolgo besedilo (obrazložitev), ki v glavnem ponavlja že večkrat povedane »resnice« o pomenu zlatega pravila, ne ponudi pa prav nikakršnih empiričnih analiz in niti odgovorov na strokovno utemeljene kritike zlatega pravila. Ko človek bere to besedilo, se težko znebi občutka, da njegovi pisci niso prebrali kaj veliko literature o dilemah in odprtih vprašanjih zlatega pravila, ki je je v Evropi obilo. Ker se ustava ne spreminja vsak dan, je pomembno, da se takšen ustavni »blitzkrieg« ustavi in da se pred zapisom zlatega pravila v ustavo opravi temeljita javna strokovna razprava.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
25. 5. 2012 | Mladina 21 | Komentar
Čeprav povsod po Evropi postaja jasno, da je politika ostrega varčevanja, ki jo najdosledneje zagovarja nemška kanclerka Merklova, za obstoj Evropske unije ne samo škodljiva, ampak celo nevarna, to ne zmoti vneme slovenskih posnemovalcev nemške politike. Predlagana sprememba 148. člena ustave je bila pripravljena brez ustrezne strokovne razprave. Namesto odprtega in javnega dialoga, podprtega s strokovnimi argumenti, je vlada ob pomoči strokovne skupine pripravila predlog sprememb ustave v rekordno kratkem času. Namesto resne, tehtne, strokovno utemeljene obrazložitve je ponudila nekaj deset strani dolgo besedilo (obrazložitev), ki v glavnem ponavlja že večkrat povedane »resnice« o pomenu zlatega pravila, ne ponudi pa prav nikakršnih empiričnih analiz in niti odgovorov na strokovno utemeljene kritike zlatega pravila. Ko človek bere to besedilo, se težko znebi občutka, da njegovi pisci niso prebrali kaj veliko literature o dilemah in odprtih vprašanjih zlatega pravila, ki je je v Evropi obilo. Ker se ustava ne spreminja vsak dan, je pomembno, da se takšen ustavni »blitzkrieg« ustavi in da se pred zapisom zlatega pravila v ustavo opravi temeljita javna strokovna razprava.
Izvolitev Françoisa Hollanda v Franciji in volilni revolt tudi v drugih članicah EU, kjer politika ostrega varčevanja dokaj hitro izgublja podporo med volivci, sta resna politična signala, da se mora Evropa drugače lotiti reševanja evrske krize. Nekateri v Sloveniji podcenjujoče govorijo o Hollandovem »populizmu« in skušajo zmanjšati pomen njegove izvolitve, v resnih evropskih prestolnicah pa poteka razprava o potrebi po novi metodi reševanja evra. Glavna napaka nemške politike ostrega varčevanja je v tem, da povsem nepotrebno natika celotni Evropi prisilni jopič Fiskalnega pakta, ki v danih gospodarskih razmerah negativno vpliva na možnost rešitve glavnih težav evropskega gospodarstva, to so recesija, naraščajoča brezposelnost in prezadolženost večine evropskih držav. Pravila Fiskalnega pakta, med njimi tudi zlato pravilo, so preveč toga in omejujoča, da bi lahko dopuščala ponovni zagon evropskih gospodarstev. Edina resna ekonomska študija vpliva teh pravil na gospodarstvo (IMK 2012) povsem jasno kaže, da bodo ta pravila še poglobila evropsko gospodarsko krizo. Pri nas nekateri avtorji trdijo, da je uvedba zlatega pravila v nekaterih državah pozitivno vplivala na ekonomsko zdravje teh držav. Truger (2012) jasno pokaže, da to ne drži ne za Nemčijo in tudi ne za Švico, Calmfors, predsednik švedskega fiskalnega sveta v letih 2007–2011, pa nedvoumno pove, da so bili za švedsko fiskalno konsolidacijo veliko pomembnejši kot v zakonu napisano zlato pravilo širše družbeno (politično) soglasje, fiskalna transparentnost in kvalificirana javna razprava o ekonomski politiki (Calmfors 2012). Da vlada oziroma pisci predloga sprememb ustave očitno ne poznajo dobro ne nemškega ne švicarskega modela zlatega pravila, kaže tudi fiskalni fundamentalizem zlatega pravila, ki ne dopušča nobenega zadolževanja, razen ko bi to dovolil parlament z dvotretjinsko večino (Stojan, Večer, 13. 4. 2012, str. 4). To pomeni, da ta trenutek s tem praktično onemogočimo vsakršno resno investiranje v večje razvojne projekte.
Ali ne bi bilo paradoksalno, če bi v Sloveniji prav glasovi socialdemokratske stranke pomagali zapisati v ustavo nekaj, čemur nasprotujejo skoraj vsi njeni politični somišljeniki po vsej Evropi?
Francoska vlada je jasno sporočila, da Fiskalnega pakta ne bo ratificirala, če ne bo dopolnjen s paktom o rasti. Hollande ima vse več zaveznikov (med njimi tudi ZDA in IMF). Zato je samo vprašanje časa in forme, kdaj in kako bo Fiskalni pakt dopolnjen. Bolj kot Fiskalni pakt Evropa potrebuje pakt o razvoju, rasti in zaposlovanju. Če Nemčija želi pomagati drugim evropskim državam, se mora prej ali slej sprijazniti s tem, da sta nemški razcvet in kriza večine drugih evropskih držav dve plati istega kovanca oziroma posledica dejstva, da je EU nepopolna monetarna unija (Moravcsik 2012).
Če je v nemškem interesu, da EU obstane, potem bo Nemčija morala spremeniti način, kako se loteva reševanja evra. Privoliti bo morala v svojo dejavnejšo vlogo in tudi v večjo vlogo EU, ECB in prav tako skupnih evroobveznic pri reševanju krize evra. Kajti ne gre več zgolj za krizo evra, ampak za krizo evropske integracije kot take. Vztrajanje Nemčije pri politiki ostrega varčevanja, ki zanemarja posledice vpliva te politike na druge dejavnike, Evropo nevarno približuje breznu propada. Alternativa nemški politiki pa ni kakšna neodgovorna politika dodatnega trošenja, kot to radi trdijo domači posnemovalci Merklove, ampak premišljena politika spodbujanja gospodarske rasti in postopnejšega zmanjševanja zadolženosti evropskih držav. Za Merklovo in za njene domače posnemovalce je boleče tudi to, da ta alternativa prihaja iz drugega političnega tabora v EU, levosredinskega političnega bloka, ki je zaenkrat v EU še v manjšini. Nedavne volitve v Franciji, Grčiji, deželne volitve v Nemčiji pa nakazujejo, da Merklovi in njenim evropskim podpornikom na prihodnjih volitvah ne kaže najbolje. Ali ne bi bilo potemtakem paradoksalno, če bi v Sloveniji prav glasovi socialdemokratske stranke pomagali zapisati v ustavo nekaj, čemur nasprotujejo skoraj vsi njeni politični somišljeniki po vsej Evropi?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.