Javni promet / Zgodovinske izkušnje
Ljubljana je bila eno od dveh slovenskih mest, po katerih je vozil trolejbus. Uganete, katero je bilo drugo?
Staš Zgonik
MLADINA, št. 22, 1. 6. 2012
Križišče Ajdovščina v Ljubljani, upodobljeno na razglednici, poslani leta 1966. Vidna sta tako trolejbus kot avtobus LPP.
Na vrhuncu leta 1964 so v Ljubljani obratovale štiri trolejbusne proge med Vičem, Črnučami, Vižmarjami in Litostrojem, po njih pa je vozilo 53 trolejbusov. Nekaj med njimi jih je bilo tudi domače izdelave, izdelovali so jih namreč v ljubljanski Avtomontaži. Žal so imeli trolejbusi v tistem času številne težave. Njihova povezava z žicami nad cestiščem se je večkrat snela, kar je povzročalo neprijetne zamude. Poleg tega je v zimskih razmerah na posoljenih cestah slana voda prihajala v stik z električno napeljavo in povzročala kratke stike, včasih pa je bila pod napetostjo kar celotna karoserija trolejbusa, zaradi česar je lahko potnike, ki so se dotaknili kovinskih delov vozila, stresla elektrika. Z napredkom tehnologije so te težave danes zanemarljive, takrat pa so povzročile, da se je tehtnica še dodatno nagnila na stran avtobusov. Na zadnjo vožnjo se je ljubljanski trolejbus odpravil 4. septembra 1971. Prav vsa vozila so bila razrezana v staro železo, za električno napeljavo je poskrbel Dinos. Ostalo je samo ime, ki se uporablja še danes, čeprav za avtobuse – trola.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Staš Zgonik
MLADINA, št. 22, 1. 6. 2012
Križišče Ajdovščina v Ljubljani, upodobljeno na razglednici, poslani leta 1966. Vidna sta tako trolejbus kot avtobus LPP.
Na vrhuncu leta 1964 so v Ljubljani obratovale štiri trolejbusne proge med Vičem, Črnučami, Vižmarjami in Litostrojem, po njih pa je vozilo 53 trolejbusov. Nekaj med njimi jih je bilo tudi domače izdelave, izdelovali so jih namreč v ljubljanski Avtomontaži. Žal so imeli trolejbusi v tistem času številne težave. Njihova povezava z žicami nad cestiščem se je večkrat snela, kar je povzročalo neprijetne zamude. Poleg tega je v zimskih razmerah na posoljenih cestah slana voda prihajala v stik z električno napeljavo in povzročala kratke stike, včasih pa je bila pod napetostjo kar celotna karoserija trolejbusa, zaradi česar je lahko potnike, ki so se dotaknili kovinskih delov vozila, stresla elektrika. Z napredkom tehnologije so te težave danes zanemarljive, takrat pa so povzročile, da se je tehtnica še dodatno nagnila na stran avtobusov. Na zadnjo vožnjo se je ljubljanski trolejbus odpravil 4. septembra 1971. Prav vsa vozila so bila razrezana v staro železo, za električno napeljavo je poskrbel Dinos. Ostalo je samo ime, ki se uporablja še danes, čeprav za avtobuse – trola.
Dejansko pa Ljubljana ni bila niti edino niti prvo slovensko mesto, ki je uvedlo trolejbus. Leta 1909 je trolejbus že vozil med Piranom in takratno železniško postajo v Luciji, kar je Pirančanom omogočalo navezavo na ozkotirno železnico med Trstom in Porečem, imenovano Parenzana. Piranska doba trolejbusov je sicer trajala le dve leti, saj so jih nato zamenjali s tramvajem, za njimi pa se je izgubila vsaka sled.