Spretni vatikanski diplomati

Ko je kardinal Angelo Sodano pred dnevi obiskal Slovenijo, se je med drugim sešel z ministrom za izobraževanje, znanost, kulturo in šport dr. Žigo Turkom. Ta ga je z veseljem gostil, pa ne le zato, ker je minister, pristojen za kulturo, gotovo najustreznejši spremljevalec gosta, ki si želi ogledati kulturne spomenike na območju soške fronte (z njo je Sodano čustveno povezan zaradi svojega očeta). Turka je veselilo tudi, da se je kardinalu lahko zahvalil za njegova prizadevanja za mednarodno priznanje Slovenije.

„Potem ko so Slovenijo priznale države, ki same še niso bile mednarodno priznane (Hrvaška, Litva, Gruzija, Latvija in Estonija), je Vatikan prvi priznal Slovenijo 13. januarja 1992, dva dni pred priznanjem držav Evropske unije,“ so v sporočilu za javnost napisali na ministrstvu.

Če spregledamo, da so v oklepaju pozabili navesti še Belorusijo in Ukrajino, ima ministrstvo formalno prav. Vatikan je bil prva država, ki je bila sama mednarodno priznana, ki je priznala Slovenijo. A kot se pogosto zgodi, se je tudi tokrat pozabilo na kontekst.

Ko je Vatikan priznal Slovenijo, je vedel, da bodo to kmalu storile države EU. Nemški kancler dr. Helmut Kohl je v začetku decembra 1991 v Bonnu predsedniku Milanu Kučanu naročil: „Predsednik Kučan, vrnite se domov in Slovencem sporočite, da jim prinašate božično darilo - nemško priznanje samostojne Slovenije.“ Kot je lani dejal nekdanji zunanji minister dr. Dimitrij Rupel, je EU odločitev o priznanju Slovenije in Hrvaške praktično sprejela 16. decembra 1991. Tri dni kasneje so Nemčija, Švedska in Islandija to tudi uradno sporočile, kar je bilo za nadaljnja mednarodna priznanja Slovenije pomembneje kot priznanje Vatikana. Ministrstvo za zunanje zadeve ima na svojem seznamu 19. december 1991 celo zapisan kot datum, ko sta Nemčija in Islandija priznali Slovenijo, čeprav sta uradno to naredili v paketu evropskih držav 15. januarja 1992.

Vatikan je dobro vedel, zakaj je s priznanjem prehitel države EU, in da je to naredil, kaže na spretnost njegove diplomacije, menijo naši strokovnjaki za mednarodne odnose. Poleg ugleda, ki ga prinaša to, da bo njegovo dejanje zapisano kot pomemben element v zgodovini subjekta mednarodne skupnosti, si je pridobil še neformalni privilegij, da bodo predstavniki slovenske oblasti do njega nastopali popustljiveje.

Očitno se je to res zgodilo, ne samo v času desnih vlad, dodajajo strokovnjaki za mednarodne odnose. Moramo mu namreč biti hvaležni.