Vitka država – debela RKC

Sredi meseca se je minister Žiga Turk ločeno sešel s predstavniki štirih največjih verskih skupnosti, med drugim tudi s predsednikom Slovenske škofovske konference, nadškofom in metropolitom Antonom Stresom. Po srečanju, na katerem sta se Stres in Turk pogovarjala tudi o Rdečem križu in Karitasu, sta ugotovila, da so v odnosu države do Rdečega križa in Karitasa velike razlike. In minister Turk se je strinjal, »da država na različen način obravnava organizacije, ki opravljajo enako humanitarno dejavnost«. Več o razlikah nista javno spregovorila, so nam pa z ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport pojasnili, da naj bi bile razlike »jasno vidne iz zakona o Rdečem križu«.

Rdeči križ je seveda mednarodna organizacija z diplomatskim statusom, ustanovljena je na podlagi štirih ženevskih konvencij, ki jih je sprejela tudi Slovenija. Na tej podlagi izvaja Rdeči križ tudi nekatera javna pooblastila. Denimo na področju krvodajalstva, varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, ima pooblastila pri poizvedovalni službi in seveda pri mednarodni dejavnosti; recimo v vojnih razmerah. Slovenska cerkev je doslej državi postavljala mnoge zahteve. Omogočeno je bilo javno zaposlovanje duhovnikov v bolnicah, policiji in vojski, cerkev je celo promovirala znanost in zahtevala vojaški ordinariat. A nova ideja, da bi sedaj tudi delovanje Karitasa začeli urejati z zakonom, ni zgolj le zadnja domislica. Je tudi že precej sprevržena.

V Rdečem križu namreč že precej časa opozarjajo, da je problem dejansko obraten in da je v primerjavi s Karitasom diskriminiran Rdeči križ. Rdeči križ je v slovenskem pravu registriran zgolj kot »humanitarna« organizacija, Karitas pa si pomaga še s svojim verskim statusom pod okriljem cerkve. Posledice niso zanemarljive. Rdeči križ (RKS), pojasnjuje predsednik organizacije Franc Košir, recimo ni oproščen plačila določenih davkov. Tako RKS samo za zdravilišče Debeli rtič, kjer vsako leto počitnikujejo otroci iz socialno ogroženih družin, plačuje skoraj 100 tisoč evrov nepremičninskega davka, prav tako kot mora Rdeči križ plačevati vse davke npr. pri storitvi letovanja otrok. Tega Karitasu ni treba, Karitasu ni treba objavljati letnih poročil, ne plačuje nepremičninskega davka, najrazličnejše storitve pa se lahko štejejo kot neobdavčeni darovi.

RKC samo iz rednih virov vsako leto prejme 20 milijonov evrov državne pomoči, prostovoljni prispevki pa so že tako nizki, da cerkev finančnih poročil zadnja leta niti ne objavlja več.

Omenjeni primer kaže predvsem, kako daleč smo pri razumevanju položaja cerkve v Sloveniji že prišli. In kako samoumevno je že postalo, da praktično vsakih nekaj mesecev RKC dobiva nove koncesije na podlagi raznih domnevnih krivic. RKC recimo samo od republiškega sklada kmetijskih zemljišč, kot so nam pojasnili v skladu, v osmih sporih zahteva več kot 13 milijonov evrov odškodnin zaradi neuporabe zemljišč. Na sodiščih se cerkev s skladom prepira večinoma o tem, ali bi morala cerkev dobiti odškodnino za neuporabo zemljišč, kot da bi lahko z zemljo gospodarila cerkev, ali odškodnino v nižji višini, kot jo je lahko z gospodarjenjem zaslužil sklad, ki je omejen pri poslovanju. V zadnjem primeru marca letos je sodišče odločilo, da mora sklad Konventu Magdalenk Marije Magdalene de Poenitentia plačati 80.740,00 evrov odškodnine za gozdna zemljišča. Skupaj je sklad tako cerkvi izplačal že okrog milijon evrov.

RKC je seveda največja slovenska denacionalizacijska upravičenka. A evidence o tem, kako je država že poplačala RKC zaradi krivic, koliko odškodnin je cerkev poleg vračila nepremičnin v naravi že dobila od lokalnih ali državnih organov, ni zbrane nikjer. Tudi na državnem pravobranilstvu ne, saj so tam pristojni le za državne ustanove, ne pa za več kot 200 občin. So pa znane posledice: eno izmed pomembnejših vprašanj, na katero bo morala država najti odgovor do leta 2016, je, ali bo treba zaradi izplačil odškodnin v denacionalizacijskih postopkih prodati Krko. V Slovenski odškodninski družbi Sod namreč ocenjujejo, da bo treba zaradi zapadlih denacionalizacijskih obveznic do leta 2016 izplačati 777 milijonov evrov. Tudi zaradi lažje prodaje državnega premoženja in obveznosti Soda zaradi denacionalizacije na finančnem ministrstvu načrtujejo ustanovitev t. i. superholdinga.

Za kakšno zgodovinsko nesorazmerje gre, priča eden izmed avtorjev sedanje strukture, bivši poslanec in gospodarski minister v Drnovškovi vladi, sedaj predsednik gospodarske komisije pri Zvezi društev upokojencev, Janko Deželak. Deželak pravi, da se »z določeno mero nostalgije« spominja tedanjega predloga profesorja Ivana Ribnikarja iz leta 1991, ki je predlagal, da bi vse družbeno premoženje prenesli na takratno skupnost za pokojninsko-invalidsko zavarovanje, iz česar bi potem financirali pokojnine. Žal pa so tedaj v Demosovi vladi zmagali zagovorniki »delitve« ali distributivne brezplačne privatizacije, dodaja Deželak, torej družbi Kad in Sod. Odtlej le manjši del bivšega socialističnega premoženja uporabljamo za pokojnine, mnogo večji del pa je namenjen tistemu, kar je leta 1991 želela desnica in cerkev: denacionalizaciji in odškodninam. Letni prispevek Kada za sofinanciranje pokojninske blagajne znaša zgolj 50 milijonov evrov, Sod pa je samo do sedaj izplačal več kot 1,5 milijarde evrov odškodnin.

Obsega te pomoči, ki jo dobiva RKC od države zaradi preteklih krivic, pa se žal v cerkvi ne zavedajo. Še hujše, »krivica« naj bi še kar trajala. Eno izmed teh zadnjih, skrajnih stališč je nedavno predstavil filozof dr. Ivo Kerže, ki recimo meni, da so za finančni in gospodarski zlom mariborske nadškofije odgovorni tranzicijska levica in »komunisti«, ki so s tem namerno hoteli oblatiti cerkev. Po njegovem naj bi propad mariborske nadškofije povzročilo poslovanje v T-2, ta pa naj bi bil izkoriščan za financiranje nove, »žlahtne konservativne stranke«, o kateri da je večkrat govoril Milan Kučan: »Cerkev na Slovenskem ne boleha zaradi sle po oblasti, pač pa za naivnostjo, da je mogoče s komunisti plodno sodelovati. Temu kocbekovskemu refleksu je treba storiti konec,« je Kerže ponovil misel, ki so jo pred časom objavili tudi t. i. mladi katoliški izobraženci pri mariborski nadškofiji, ki so prav tako iskali razloge za polom. Resnično se je treba vprašati: Zakaj vedno znova, po 21 letih, pridejo do »komunistov«?

Do leta 2016 se bo morala država odločiti, ali bo treba zaradi izplačil odškodnin v denacionalizacijskih postopkih, namenjenih predvsem RKC, prodati Krko.

Vzemimo za ilustracijo Avstrijo. Avstrijske škofije so v zelo dobrem finančnem stanju, pojasnjuje dr. Martin Prüller iz dunajske škofije, in česa takšnega, kar imamo ali smo imeli v Sloveniji, tam ni. Ni torej cerkvenih holdingov, cerkvenih telekomunikacijskih podjetij, cerkvene kemične industrije, cerkvenih investicij v sklade tveganega kapitala, a kljub temu vse škofije, pravi Prüller, poslujejo pozitivno in so celo brez dolgov, cerkev pa se praviloma političnih vprašanj izogiba. Razlog je v tem, ker je njeno financiranje v Avstriji odvisno zgolj od vernikov. Velja dogovorno pravilo, da vsak član cerkvi nameni odstotek svojega zaslužka. Ker je v cerkev včlanjenih kar 65 odstotkov vse populacije, so prihodki seveda veliki. A ne samo to. Cerkev zaradi tega tudi ne zavzema političnih stališč, ne podpira ene politične stranke ali kritizira druge in se ne naslanja na eno politiko in ne izključuje druge. Zavzemanje političnih stališč bi cerkev v Avstriji seveda takoj drago stalo.

Tako avstrijska cerkev tudi ne problematizira preteklih »krivic«. V Avstriji je fašistični režim nacionaliziral cerkveno premoženje leta 1938. Nova Avstrija pa cerkvi potem ni vračala v naravi, temveč jim je za zgodovinsko krivico namenila denarno odškodnino v višini okrog 14 milijonov evrov, zgolj malo več torej, kolikor slovenska RKC zahteva samo od sklada kmetijskih zemljišč v obliki odškodnin po tem, ko je zemljišča že dobila vrnjena v naravi. V tej primerjavi je slovenska cerkev razumljivo politično popadljiva, ker je vse bolj odvisna od države in s tem od dela politike.

Slovenska cerkev se je znašla v začaranem krogu, v katerem zastruplja sebe in državo. Samo iz rednih virov vsako leto dobi okrog 20 milijonov evrov državne pomoči, prostovoljni prispevki pa so že tako nizki, da cerkev finančnih poročil zadnja leta niti ne objavlja več. In bolj ko je odvisna od politike, manj je priljubljena med verniki.