Uzakonitev državnega udara

Egipt je po mesecu burnega političnega dogajanja končno dobil novega predsednika. Po vseh zapletih in odlaganju je bil izpraznjeni in z zadnjimi odločitvami vrhovnega vojaškega sveta oslabljeni prestol dodeljen islamistu, pripadniku Muslimanske bratovščine Mohamedu Mursiju.

Pred slabim mesecem je zakonodaja o izrednih razmerah, ki je bila v veljavi vse od atentata na predsednika Sadata leta 1981, nehala veljati in vrhovni vojaški svet se ni odločil, da bi ji veljavnost podaljšal. Iluzija, da je to morda korak v smeri stabilizacije in napovedane ter dolgo pričakovane prepustitve oblasti, ki jo je imela vojska, civilistom, ni trajala dolgo. Ministrstvo za pravosodje je le nekaj dni kasneje izdalo dekret, ki vojski daje moč nad civilisti in glavne značilnosti izredne zakonodaje, katere veljavnost je potekla, so postale značilnosti redne zakonodaje.

Le dan kasneje in dva dni pred drugim krogom predsedniških volitev je imelo glavno besedo vrhovno ustavno sodišče. Po pričakovanjih je zavrnilo zakon o politični izolaciji, ki bi predstavnikom padlega režima onemogočal sodelovanje v političnih procesih, in dovolilo zadnjemu Mubarakovemu premieru Ahmedu Šafiku, da je ostal v predsedniški bitki. Hkrati je odločalo o ustavnosti parlamentarnih volitev. Na teh so člani političnih strank uspešno kandidirali tudi za tretjino sedežev, rezerviranih za neodvisne poslance. Del parlamenta je zato spoznalo za neustaven, vrhovni vojaški svet pa je dan kasneje razpustil kar celoten parlament.

Odločitev je nevtralizirala poziv k bojkotu volitev, hkrati pa zanikala špekulacije, da je bil Šafik kandidat vrhovnega vojaškega sveta. Odločitev, zaradi katere se je prevesila volilna tehtnica, na kateri so obupani, globoko razdeljeni in politično utrujeni Egipčani lahko izbirali med pripadnikom padlega režima, zadnjim Mubarakovim predsednikom vlade Ahmedom Šafikom, in pripadnikom političnega islama, torej Muslimanske bratovščine, Mohamedom Mursijem. Še preden so bili prešteti prav vsi glasovi, je vrhovni vojaški svet z dopolnili k ustavni deklaraciji postavil stvari na »svoje mesto«. Prisvojil si je zakonodajno oblast, nadzor nad proračunom in si omogočil vpliv na pisanje nove ustave ter bodočemu predsedniku precej zmanjšal pristojnosti. Praktično je končal delo, ki ga je začel po lanski ljudski vstaji, svoj mehki državni udar je preprosto uzakonil.

Boj za oblast med najmočnejšima silama v Egiptu, med vojsko in Muslimansko bratovščino, se nadaljuje. Se bo nadaljeval v pisarnah in na sodiščih ali na ulicah?

Po dolgih osmih negotovih dnevih, polnih napetosti in strahu, je državna volilna komisija le razglasila zmagovalca. Volivci so se, sicer zgolj za las, pravzaprav odločili za kogarkoli drugega, samo ne za pripadnika padlega režima, četudi bi to lahko pomenilo versko diktaturo. Še pred štirinajstimi dnevi se je zdelo, da se bo Muslimanska bratovščina polastila vseh glavnih in izvršilnih položajev v državi in (si) napisala tudi novo ustavo, zdaj pa se je še enkrat pokazalo, kako zlahka se v politično nemirnem Egiptu stvari čez noč postavijo na glavo. Bratovščina se je za zdaj morala zadovoljiti le z oslabljenim predsedniškim položajem, ustavo bo napisala pod vojaško taktirko, prihodnost parlamenta pa še ni znana. Morda je to priložnost, da revolucionarji, liberalci in drugi spoznajo svoje dosedanje zmote in se končno organizirajo v političnem gibanju ali stranki, ki bo njihov boj za demokracijo konkretizirala, okrepila in razširila tudi zunaj trga Tahrir.

Dejstvo je, da so poslej v Egiptu mogoče demokratične in transparentne volitve, kar pa je brez prepustitve oblasti in spoštovanja odločitev demokratično izvoljenih organov za tako želeno tranzicijo še vedno veliko premalo. V prepustitev oblasti, ki jo vojska vztrajno obljublja čez nekaj dni, nihče več ne verjame. Verjetneje je, da bodo Egipčane s 1. julijem pričakale nove, vsaj enkrat višje cene goriva. Gospodarsko zelo oslabljena država nima več denarja za subvencioniranje v takšnem obsegu kot doslej, to več kot nazorno kaže že nekaj mesecev trajajoče pomanjkanje goriva.

Boj za oblast med najmočnejšima silama v Egiptu, med vojsko in Muslimansko bratovščino, se tako nadaljuje. Tokrat je prevladala politična pragmatičnost, vprašanje pa je, ali bodo prihajajoče medsebojne konfrontacije in spopadi tako mirni. Se bo boj nadaljeval v pisarnah in na sodiščih ali na ulicah? Poleg tega se novemu predsedniku Mohamedu Mursiju, ki je sicer svojo islamistično in precej konservativno retoriko v zadnjem času malce omilil, ne bo treba boriti le z vojsko, ampak tudi z velikimi pričakovanji utrujenih in nestrpnih Egipčanov. Pri tako zahtevnih nalogah, kot so nova ustava, prihodnost parlamenta, spoprijemanje s težkimi gospodarskimi razmerami in drugimi težavami v nestabilni državi, je verjetnost, da bo dogovor z vojsko zdržal in bo predsednik odslužil celoten mandat, zelo majhna. Bo bratovščina ob neuspehu tako želeno oblast, za katero se je borila več desetletij, zlahka spustila iz rok?