Kritika / Arto Paasilinna: Prikupna struparka

Deseti prevedeni roman kultnega finskega pisatelja.

Paasilinni je uspelo ustvariti trade-mark: karkoli je napisal, vse nosi pečat njegovega sloga, pri čemer je nemogoče izpostaviti posamični roman in zanj reči, da je najboljši med vsemi. Tudi zadnji prevod zagrabi bralca tako kot »Zajčje leto«, »Tuleči mlinar«, »Dedu za petami« in drugi. Zastavek je preprost: upokojenka, ki ji trije prestopniki pobirajo penzijo in jo terorizirajo, finska policija pa je neuporabna. Običajno iz take teme nastane kriminalka, grozljivka ali drama, tu pa se igrivi cinizem cepi z iznajdljivim in elegantnim uporom terorizirane.

Happy-end zagotovi le lahkotnost branja, ključen je vmesni šarm, ki pa izhaja iz upora proti ustaljenim normam bivanja. Negativci tako razmišljajo o krivičnih zakonih, ki prisojajo enako kazen za uboj starke, ki ima pred seboj samo še nekaj let, kot za uboj nekoga, ki ima pred seboj še celo življenje, pozitivce pa oživi iz nebogljenosti dejavna misel, kaj lahko človek sam stori za boljše življenje. Zdaj sam zaplet postane sekundaren, v ospredju je metamorfoza togih likov, ki postanejo osebnosti v smislu, da so kreatorji svoje usode. Zato so dela Paasilinne v svoji biti socialni romani.

Avtor je bil na začetku novinar in kolumnist, kar je potem s pridom izkoristil v pisateljevanju, saj ni imel problemov z iskanjem navdiha. Leto za letom je pisal romane, menjaval je le glavne junake, ki jih je jemal iz najbolj vsakdanjih likov. Njegov mlinar, župnik, ded, starka, inženir etc. je potepuh, ki zapusti ustaljene tirnice. V tem je pisec dedič velikega skandinavskega romanopisca Knuta Hamsuna, vendar v kratki, psihološko simplificirani formi. Pisani pač na kožo mentalitete sodobnega človeka.