Simbol politike izključevanja je Janša. Pa četudi je Janša samo po zgodovinskem naključju desničar, lahko bi bil levičar, kar je v mladosti tudi bil. Gre za to, da hoče imeti absolutno oblast, to pa je značilnost tako levega kot desnega radikalizma.

Odkar je Spomenka Hribar pred skoraj 30 leti napisala esej o povojnih pobojih, zločinu in spoštovanju človekovega dostojanstva, ne glede na politično opredelitev, se trudi, da bi država, politika, ljudje, drug med drugimi in sami s sabo sprejeli spravo. Spoštovanje. Opravičilo. Da bi končali z medvojnimi delitvami. A njena želja se še ni uresničila, nasprotno, obe strani, še posebej pa desna, se trudita, da Slovenija ostaja razdeljena. Na prave in neprave. Danes je še huje, pravi Spomenka Hribar, manj smo spravljeni kot pred tremi desetletji.

Koliko let je minilo od vašega eseja Krivda in greh, v katerem ste tematizirali povojne poboje?

Napisala sem ga leta 1983 za Kocbekov zbornik, ki je bil prav zaradi mojega eseja »shranjen« v »bunkerju« in je izšel šele leta 1987. Z osebnim tveganjem ga je jeseni 1986 v mariborski Katedri objavil Samo Resnik. Sem pa že jeseni leta 1979 v Tribuni polemizirala s tedanjimi ultralevičarji – in prek njih seveda z uradno politiko –, ki so zganjali sektaštvo zoper drugače misleče in ga utemeljevali z očitki domobranstva. Sprava in sektaštvo se načelno izključujeta. Torej je od tedaj že dobrih trideset let.