Bo sodstvo molčalo ali zaropotalo?

Letos sem se na dopustu lotil branja dveh romanov, ki se vsak po svoje lotevata problematike preganjanja Judov, v preteklosti in tudi danes. Prvi je Pijavke letošnjega nagrajenca iz Vilenice Davida Albaharija, drugi pa Ostani z mano, duša moja enega meni ljubših domačih avtorjev Dušana Šarotarja. Branje leposlovja mi navadno pomeni nekakšen umik, tokrat pa so me posamezni pasusi obeh del, predvsem Albaharijevega, prestavljali nazaj v Ljubljano, v kateri mi je tik pred odhodom na dopust zgodba z občutnim, predvsem pa diskriminacijskim znižanjem pokojnin posameznim skupinam upokojencev zbudila precej nelagoden občutek. Kritik tega ukrepa je bilo kar nekaj in vsaka od njih se je osredotočila na katero od prizadetih skupin. Sam se bom namenoma ozrl predvsem na obravnavo uslužbencev nekdanje JLA, ki jih dosedanje kritike omenjajo bolj sramežljivo ali pa sploh ne.

In kaj imata lahko Albaharijev in Šarotarjev roman skupnega z nekim birokratskim ukrepom?

»Spomnila me je, kako je bil jugoslovanski konflikt razumljen v začetku devetdesetih let. Vse je bilo prikazano črno-belo, realnost naslikana tako, da je bil nekdo vedno krivec in zločinec, drugi pa vedno nedolžna žrtev, čeprav je bila takratna jugoslovanska realnost slika z več barvnimi odtenki, z več ravnmi realnosti oziroma, bolje, z več ravnmi krivde in s(m)o bili vsi zločinci in žrtve hkrati.« (David Albahari, Leeches, str. 244, iz angleščine prevedel avtor članka)

Če ustavne sodnike vprašam drugače: kaj hudiča pa bi se lahko zgodilo, če bi pobudo prizadetega upokojenca sprejeli in začeli postopek presoje ustavnosti zakonskega člena?

Ko sem prebral ta delček besedila, sem se ustavil, ga prebral še enkrat in si ga podčrtal. Govori o črno-belem razumevanju jugoslovanskega konflikta v začetku devetdesetih let, črno-beli sliki, na katero so nekatere sodbe haaškega sodišča, nekatere izjave novih politikov, predvsem pa časovna distanca do danes že nanesli nekaj dodatnih barvnih odtenkov, ki vedno bolj zabrisujejo prvotno ostro razmejitev med črno in belo. Kaj pa pri nas, v Sloveniji? Občutek imam, da doživljamo ravno nasproten proces, ko se slika desetdnevne vojne, ki je doslej premogla tudi kar nekaj odtenkov sive (s katerimi je bila naslikana tista tiha večina pripadnikov bivše vojske, ki so s svojo pasivnostjo, zaradi katere je nekatere izmed njih pozneje celo obsodilo vojaško sodišče v Beogradu, precej prispevali k temu, da vojna v Sloveniji ni bila daljša in veliko bolj krvava), vedno bolj spreminja v črno-belo platno, o kakršnem govori Albahari. To je platno družbene percepcije dogodkov iz leta 1991, na katerem je vedno ostrejša in bolj nesporna razmejitev med okupatorji in osvoboditelji, razmejitev, ki jo sedanja oblast zarisuje ne zaradi morebitne zavezanosti zgodovinski točnosti, ampak izključno za dnevnopolitične potrebe, generirane z vedno globljo gospodarsko krizo in ubogim socialnim statusom vedno večjega števila ljudi. Ljudje, ki imajo vedno manj oziroma nimajo vedno več, se v Sloveniji za zdaj sramujejo, za svoj neuspeh krivijo sami sebe, za zdaj še niso zares jezni, kaj šele gnevni, lahko pa pride tudi do tega. Zato je treba ta njihov gnev »pravilno« usmeriti, očitno na čim več manjših čim bolj nemočnih družbenih skupin. In sem spet pri Albahariju:

»Sovraštvo je bolezen, ki se pojavi takrat, ko je moteno normalno razpoloženje posameznika in družbe. Da bi nekoga sovražil, moraš najprej sovražiti sebe, svoje lastno pomanjkanje moči in sposobnosti, za obstoj katerega krivde ne iščeš v sebi, temveč v nekom drugem, in to ne v komerkoli, ampak v nekom, ki je dovolj viden, in kar je še pomembneje, dovolj nemočen, da se ne more skriti ali braniti.« (David Albahari, Leeches, str. 215, iz angleščine prevedel avtor članka)

Seveda je treba biti pri izbiranju in opredeljevanju skupin, zoper katere naj se usmerita jeza in gnev, zelo natančen: da ne bi koga po nepotrebnem izpustili, in kar je še pomembneje, da ne bi koga »po nedolžnem« uvrstili v te skupine. Slovenska oblast, upodobljena v osebi ministra za delo (ki sicer ne ve, kaj pomeni beseda fiskalno, zna pa brezhibno, hitro in večkrat na minuto uporabiti besedi čiščenje, očistiti ipd.), je bila zaradi hitrosti sprejemanja ukrepa seveda nenatančna in je zajela tudi nekaj ljudi, ki jim pokojnin nikakor ni želela znižati. Zato je minister pohitel z obljubami (ZPIZ jih je delno že izpolnil), da bodo še enkrat natančno pregledali sezname in popravili »krivice« tistim, ki so se na seznamu znašli »po nedolžnem«. O pomembnosti natančnih seznamov pri ustvarjanju objektov gneva in sovraštva večine pa, zanimivo, v svojih romanih pišeta oba, Albahari in Šarotar:

»Vojska ni ničesar preiskala, pregledala hiše, vrta ali kleti, strogo so se držali SEZNAMOV, kar sem kmalu spoznal, spiski, naslovi, imena, rojstni dan, vse to so preverjali, DA NE BI PRIŠLO DO POMOTE, so mi govorili pozneje.« (Dušan Šarotar, Ostani z mano, duša moja, str. 72)

»Jutri bodo sežigali knjige Danila Kiša, Isaka Samokovlije in Stanislava Vinaverja. Pojutrišnjem bo nekdo objavil, da so vsi Judje paraziti, ki sesajo kri srbskemu narodu. Do konca tedna, kdo ve, bo slišati pozive, naj se uvedejo rumeni trakovi, pojavili se bodo SEZNAMI, začeli se bodo napadi na stanovanja, zaplembe premoženja …«(David Albahari, Leeches, str. 201, iz angleščine prevedel avtor članka)

Seveda ne trdim, da je ukrep nesorazmernega znižanja pokojnin bivšim vojaškim zavarovancem po svoji teži kakorkoli primerljiv s pogromom nad Judi, to bi bilo seveda nespodobno, vendar se tudi ta zagotovo ni zgodil kar na lepem; bil je končna in nepredvidljiva posledica nekih začetnih, malih, birokratskih omejitev, ki so eno družbeno skupino označile kot tisto, za katero naj veljajo posebna pravila, z manjšimi posamičnimi kršitvami pravic posameznikov iz te skupine, ki jih pristojne institucije oziroma sodišča niso želela sankcionirati. Ko sta namreč enkrat vzpostavljena do kršitev človekovih pravic prijazno okolje, katerega conditio sine qua non so molčeči sodniki, in ustrezen postopek kršenja (beri: sprejemanje po hitrem postopku zakonov, ki se požvižgajo na ustavne določbe, na opozorila pravne stroke, na pravice, ki jih je ljudem nekoč in dokončno že priznala slovenska in ne katerakoli druga država), potem je mogoče nad posamezniki oziroma nekaterimi skupinami ljudi nemoteno izvajati kakršnekoli kršitve pravic, od tistih najmanjših, komaj opaznih, prek hujših, vse do tistih najhujših, ki si jih v nekem trenutku ne znamo niti predstavljati. Z zakonskim diskriminacijskim posegom v pravice posameznikov, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo nosilca javnih pooblastil (nihče pri zdravi pameti namreč ne bo trdil, da nikakršen poseg v višino pokojnin ni mogoč, če denarja za te dejansko ni, vendar mora biti ta poseg sorazmeren, torej enako hud za vse upokojence, vsekakor pa ne bi smel spreminjati obstoječih razmerij med njimi), je v Sloveniji postopek kršenja pravic posameznikom torej že vzpostavljen, v prihodnjih tednih in mesecih pa bomo videli, ali je že vzpostavljeno tudi do kršitev pravic prijazno okolje.

Ko je enkrat vzpostavljeno do kršitev človekovih pravic prijazno okolje, potem je mogoče nad nekaterimi skupinami ljudi nemoteno izvajati kakršnekoli kršitve pravic.

Bo sodstvo molčalo ali zaropotalo?

Prvi znaki niso spodbudni. Ustavno sodišče je s sklepom zavrglo pobudo enega izmed prizadetih, naj začne postopek za presojo ustavnosti 143. člena ZUJF, saj naj prizadeti za tako pobudo ne bi imel pravnega interesa, ker mu ZPIZ še ni izdal nobene odločbe o znižanju pokojnine, ne glede na to, da mu je na podlagi navedenega člena dejansko znižal pokojnino in bo vsak nadaljnji mesec prejemal kakih sto evrov manj kot prej. Ustavno sodišče v svoji obrazložitvi cinično zapiše, da navedeni člen zakona ne učinkuje neposredno, saj bo moral ZPIZ o znižanju najprej izdati odločbo. Ustavno sodišče torej pobudnika, ki je dejansko že prejel nižjo pokojnino, tolaži, da predpis zanj nima neposrednega učinka, da mu mora ZPIZ pred znižanjem izdati neko odločbo. Na tej točki sem v dvomu, ali naj za naslednjo literarno referenco, če sem z njimi že začel, pobrskam po Kafkovem Procesu ali pa kar po Kavlju 22. Zgodi se množična, vsem pravno pismenim v državi očitna kršitev z ustavo zagotovljenih pravic ali vsaj s tega vidika sporen poseg v pridobljene pravice, eden izmed prizadetih apelira na ustavno sodišče, naj se o zadevi izreče, to pa, namesto da bi pograbilo ponujeno priložnost in čim hitreje začelo postopek presoje ustavnosti spornega člena, pobudnika odfrca, češ da z zakonom ni neposredno prizadet. Vem, ustavni sodniki nam lahko nemudoma postrežejo s tolmačenjem Zakona o ustavnem sodišču in s svojimi dosedanjimi odločitvami, ki to njihovo odločitev podpirajo, zato pravim že sedaj: pa kaj potem? Ali če ustavne sodnike vprašam drugače: kaj hudiča pa bi se lahko zgodilo, če bi pobudo nedvomno prizadetega upokojenca sprejeli in začeli postopek presoje ustavnosti zakonskega člena? Kdo bi ta njihov sklep lahko izpodbijal? In če bi na koncu zgodbe ugotovili neustavnost zakonske določbe, bi za nazaj legitimirali to svojo odločitev kot absolutno primerno, saj bi s hitro odločitvijo zmanjšali obseg škode zaradi neustavnega predpisa, če pa bi, nasprotno, ugotovili, da je s predpisom z vidika ustavnosti vse v redu, bi prihranili najprej ZPIZ-u, nato pa pristojnim sodiščem delo z več tisoč novimi pritožbami oziroma tožbami. Zakaj se torej ustavno sodišče otepa odločitve o zadevi oziroma z njo odlaša? Zgolj zato, ker so ustavni sodniki premalo ustvarjalni, preveč pedantni bralci zakonov in svoje lastne sodne prakse, da bi znali utemeljiti sklep o začetku postopka za presojo ustavnosti spornega zakonskega člena ali pa je morda zadaj kaj drugega?

Na srečo se je tokrat dovolj hitro odzvala varuhinja človekovih pravic, ki je na ustavno sodišče kot kvalificirana predlagateljica naslovila zahtevo po presoji ustavnosti tega ukrepa. Tej zahtevi se ustavno sodišče, vsaj upam, ne more izogniti. Moralo bo odločiti, mi pa bomo, kot pravi Krivic, videli, ali ustavno sodišče zares imamo.

Na koncu naj pojasnim še, kaj ima vse to skupaj s Spencerjem Tracyjem in Burtom Lancastrom, ki v podnaslovu delata družbo Albahariju in Šarotarju.

Na njun dialog iz filma Nürnberški proces me je pred dnevi v pogovoru o tej temi spomnil oče, sam pa ga povzemam v opozorilo.

Lancaster: »Sodnik Haywood … razlog, zakaj sem vas prosil, da pridete: tisti ljudje, milijoni ljudi … nikoli si nisem mislil, da bo prišlo do vsega tega. Morate mi verjeti! Morate!«

Tracy: »G. Janning, do ’tega’ je prišlo takrat, ko ste prvič na smrt obsodili človeka, za katerega ste vedeli, da je nedolžen.«

Če bi torej v svetleči togi v sijoči razpravni dvorani ustavnega sodišča danes sedel Spencer Tracy, bi verjetno vedel, da je prav zdaj trenutek, da oblast udari po prstih in ji nedvoumno, z debelim flomastrom začrta meje, ki omejujejo njeno delovanje, med katerimi sta prepoved retroaktivnosti ter spoštovanje pravnomočnosti gotovo eni izmed pomembnejših.

Argumenti so že davno nehali šteti, pomembna je le moč. Po eni strani se strinjam z Albaharijem, ki pravi, da je »nevednost nevedneža vedno večja od znanja poznavalca ter da poznavalec nikoli ne bo mogel vedeti toliko kot nevednež ne ve«, po drugi strani pa mi na vest trka še ena njegova misel, s katero tudi zaključujem:

»… vendar bo takrat prepozno, saj se je zgodovina začela ponavljati tisti trenutek, ko nihče od nas ni spregovoril.«