Demontaža

V Sloveniji se nenehno poudarja vprašanje velikosti javnega sektorja oziroma, bolje rečeno, vprašanje, za koliko bi morali zmanjšati število zaposlenih v javnem sektorju, čeprav se že danes v več delih tega sektorja kaže kronično pomanjkanje zaposlenih (pravosodnih policistov, davčnih in drugih inšpektorjev, medicinskih sester, zdravnikov ...). Javni uslužbenci smo v zadnjih kriznih letih postali pravi sinonim za zajedavce, ki družbi več jemljemo, kakor dajemo, ker pa tega sami ne razumemo, naj bi bili tudi prebivalci nekaterih drugih planetov, če ne celo galaksij.

Zadnji varčevalni ukrepi vlade, ki predvidevajo dodatno zmanjšanje mase plač v povprečju za 5 odstotkov v prihodnjem letu in (po pričakovanjih) žanjejo odobravanje zasebnega sektorja, ki prepogosto pozablja, da smo javni uslužbenci tudi zvesti potrošniki njegovih dobrin, neizogibno vključujejo zamolčano in nestrokovno oceno vlade, da je v javnem sektorju preveč zaposlenih. Čez palec lahko to pomeni najmanj 10.000, še posebej, če ohranimo plače v nekaterih delih (policiji, vojski) nespremenjene. Ker se vlada osredotoča predvsem na zmanjšanje javnih izdatkov in pri tem (namerno) pozablja na številne neizkoriščene možnosti na strani javnih prihodkov (boljše upravljanje javnega premoženja, zmanjšanje sive ekonomije, zvišanje splošnega DDV-ja ipd.), smo javni uslužbenci najpriročnejši instrument izhoda iz krize. Pri tem bodo koristi napovedanega ukrepa veliko premajhne (letni prihranek javnih financ bo verjetno znašal okoli 170 milijonov evrov, brez upoštevanja stroškov odpravnin in nadomestil za čas brezposelnosti za odpuščene), bo pa hkrati na dolgi rok narejena neizmerljiva družbena, socialna in s tem tudi gospodarska škoda slovenski družbi; naredila jo bo vlada, ki si je očitno prisvojila zgodovinsko vlogo tistega, ki bo izpeljal demontažo sedanjega socialnega modela Slovenije, čeprav ima ta vlada trenutno manj kot četrtinsko podporo prebivalstva.

Estonska zgodba o uspehu je kot enega ključnih elementov konsolidacije javnih financ vključevala zvišanje DDV-ja za dve odstotni točki, kar je ublažilo pritisk krize na kakovost javnega sektorja.

Ker je potrebno število zaposlenih v javnem sektorju posledica različnih dejavnikov – zgodovinskih, političnih, ekonomskih itd., si pri oceni potrebnega oziroma primernega števila zaposlenih v tem sektorju najlaže pomagamo z mednarodnimi primerjavami. Pri uporabi mednarodnih primerjav pa je treba biti skrajno previden, saj lahko različne definicije (SKIS, SKD 2008 ipd.) in ureditve delovanja javnega sektorja otežijo neposredno primerjavo, pa vendarle takšno primerjanje lahko omogoči splošen vpogled v problematiko. Zadnja leta je bilo narejenih kar nekaj analiz (npr. Mednarodna organizacija dela (ILO) za leto 2008 in UMAR za leto 2007), vendar so te medsebojno neprimerljive, predvsem zaradi uporabe različnih podatkov in definicij javnega sektorja. Ker ILO najceloviteje obravnava podatke o zaposlenih v javnem sektorju – deli jih na sektor države in sektor javnih družb, si oglejmo nekaj mednarodnih primerjav na podlagi te metodologije in umestitev Slovenije v ta okvir za leto 2010. Upoštevamo le sektor države, saj ima samo ta neposreden vpliv na javne izdatke.

Kar zadeva število zaposlenih v javnem sektorju, Slovenija nikakor ne izstopa med državami članicami EU, čeprav pogosto slišimo prav nasprotno (pavšalno) mnenje. Tako je prvi kazalec, tj. delež zaposlenih v javnem sektorju v številu vseh zaposlenih v Sloveniji leta 2010 znašal 7,7 odstotka (oz. 157.700 zaposlenih). V tem pogledu smo primerljivi z Belgijo in s Ciprom ter zelo blizu povprečja držav članic EU, ki znaša dobrih 7 odstotkov vseh prebivalcev (glej grafikon 1). Relativno najnižje število zaposlenih najdemo sicer v Grčiji, kjer pa je pomemben del zaposlenih v javnem sektorju vključen v javna podjetja. Na drugi strani Poljska (38 milijonov prebivalcev) in Nemčija (82 milijonov) izstopata predvsem zaradi svojega številnega prebivalstva in delovanja ekonomije obsega, zato tudi ne moreta biti ustrezen primer dobre prakse glede (majhnega) števila zaposlenih za Slovenijo. Pričakovano nas pri številu zaposlenih v javnem sektorju v skupnem številu prebivalcev znatno prekašajo vse skandinavske države (najbolj Danska). Ker so te države za nas pogosto zgled na številnih drugih področjih (zdravstvo, izobraževanje ipd.) in se želimo približati njihovemu uspešnemu modelu socialnega gospodarstva, bi po tej logiki število zaposlenih v javnem sektorju morali z namenom izboljšanja kakovosti celo povečevati in ne zmanjševati, čeprav se zavedamo, da čas gospodarske krize za to zagotovo ni primeren.

Tudi po drugem kazalcu, tj. številu zaposlenih v javnem sektorju (kot deležu delovno aktivnega prebivalstva), smo popolnoma na ravni povprečja držav EU (16,3 odstotka; grafikon 1). Tako je leta 2010 enega zaposlenega v javnem sektorju »preživljalo« dobrih pet zaposlenih v zasebnem sektorju, kar je primerljivo s Španijo in Slovaško (prikazano v grafikonu 2). Z zmanjševanjem števila zaposlenih v javnem sektorju bi sicer zmanjšali obremenitev zaposlenih v zasebnem sektorju, vendar bi se s tem verjetno približali kakovosti javnih storitev, značilni za Romunijo ali Poljsko, kjer je število zaposlenih v javnem sektorju relativno manjše. V zadnjem času je izredni gospodarski izhod iz krize izpeljala Estonija, ki počasi postaja prava zgodba o uspehu (žal prevzema vlogo Slovenije iz prejšnjega desetletja) in zgled za vse druge nove in tudi nekatere stare države članice. Podatki kažejo, da ima tudi Estonija, kljub razmeroma neoliberalnemu razvojnemu modelu, pomemben delež zaposlenih v javnem sektorju (skoraj četrtina delovno aktivnega prebivalstva), kar pomeni, da si breme vsakega javnega uslužbenca porazdelijo samo trije zaposleni v zasebnem sektorju. Ni nepomembno, estonska zgodba o uspehu je kot enega ključnih elementov konsolidacije javnih financ, poleg neizbežnega znižanja plač v javnem sektorju, vključevala celo zvišanje DDV-ja za dve odstotni točki, kar je zagotovo ublažilo pritisk krize na število zaposlenih v javnem sektorju in kakovost javnih storitev. Je v tem delu estonski zgled preveč poniževalen za Slovenijo?

Zmanjševanje števila zaposlenih v javnem sektorju v Sloveniji, ki neizogibno sledi napovedanim varčevalnim ukrepom za prihodnje leto, bo povzročilo, da bo vedno več zaposlenih v gospodarstvu preživljalo enega zaposlenega v javnem sektorju, kar je, samo na prvi pogled, ugodno sporočilo za zasebni sektor. Da ta podpira odpuščanje, kažejo tudi ugotovitve zadnjih javnomnenjskih anket, kjer skoraj polovica anketiranih odobrava odpuščanje javnih uslužbencev, čeprav se v isti sapi – paradoksalno – velika večina anketiranih ne bi sprijaznila z nižanjem standardov v tem sektorju (?!).

Sedanja kriza ne bi smela postati alibi za demontažo socialne države, uničenje ključnih delov javnega sektorja in pripravo terena za privatizacijo.

Se pa ob napovedanem odpuščanju v javnem sektorju vse bolj poudarja vprašanje, kdo bo zadovoljeval vedno večje (kvantitativne in kvalitativne) potrebe prebivalstva po izobraževanju, zdravstvu, socialnih storitvah, varnosti ipd. (odgovor je na dlani: najverjetneje zasebni, dražji in manj dostopni ponudniki teh storitev). Pri tem naj se zaposleni v gospodarstvu, ki vehementno in kratkovidno zagovarjajo zmanjšanje javnega sektorja (kar je tudi posledica načrtne vladne politike razdvajanja in krepitve antagonizma med obema sektorjema), tudi ne čudijo, ko bodo morali čakati v še daljših čakalnih vrstah v bolnišnici ali ko bodo njihovi otroci v razredu s 30 ali več učenci in temu primerno (ne)kakovostno izobraženi. Obenem ne smejo pozabiti, da bodo morali že danes začeti varčevati poleg dodatnega zasebnega pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja tudi za šolanje svojega otroka na eni od zasebnih fakultet, saj so glede na sedanje javnofinančne usmeritve javne univerze na poti propada. Namesto da bi si vlada prizadevala za oblikovanje takšnih gospodarskih, administrativnih in drugih okvirov, ki bodo omogočili zaposlenost in kakovost javnega sektorja, primerljivo z razvitim skandinavskim severom (Danska, Švedska in Finska), je sedanji oblasti očitno bližji do nedavnega med nami nepriljubljeni in obskurni sredozemsko-balkanski jug (Romunija, Italija, Portugalska in Bolgarija). Nikakor pa sedanja kriza brez širšega družbenega konsenza ne bi smela postati alibi za demontažo socialne države, uničenje ključnih delov javnega sektorja in pripravo terena za novi val privatizacij na njegovem pogorišču.