Dobri politiki so pogumni politiki. In če si pogumen, potem si kdaj pa kdaj pripravljen tudi prenesti breme negativnih reakcij, če misliš, da bodo tvoja dejanja na koncu dobra za državo.

Jadranka Kosor (1953) velja za strpno, potrpežljivo in skromno političarko. Odkar je končala svojo kariero v novinarstvu in vstopila v politiko – od leta 1972 je delala za Večernji list in za Radio Zagreb – živi v Zagrebu v štirisobnem stanovanju. Nima hiš, vikendov ali 150 tisoč evrov vredne zbirke ur kot njen predhodnik Ivo Sanader. A kljub temu, da je pripeljala Hrvaško v EU, in to prek slovenske blokade, je Kosorjeva danes v nemilosti pri svojih bivših strankarskih kolegih. V HDZ, ki jo je prej vodila, celo javno namigujejo, da jo lahko zaradi nekaterih njenih izjav iz stranke izključijo. Resnični razlog je sicer drugje. Po eni strani je Kosorjeva kot ženska v razmeroma konservativni stranki postala zelo močna osebnost. Po drugi strani pa v HDZ mnogi še vedno menijo, da bi lahko kot predsednica vlade ustavila korupcijske preiskave proti stranki. Morda tako, kot smo v Sloveniji v podobnem primeru »založili« policijske depeše ...

To je vaš prvi intervju za slovenski medij. Zakaj ste molčali tako dolgo?

Če bi me v tistih, za obe državi najbolj kočljivih trenutkih kdo zaprosil za pogovor, intervjuja gotovo ne bi zavrnila. Še posebej, če bi lahko katero od naših stališč pojasnila na televiziji.