Še vedno gledamo stran?

Ali ni morda pretirana kritika ustavnega ali pa tudi kateregakoli drugega sodišča nekonstruktivna, celo nevarna? Je kritika sama po sebi tista, ki bo še bolj znižala ugled in družbeno moč sodne veje oblasti, s tem pa povečala moč izvršilne in zakonodajne, pred katerih samovoljo naj bi nas ravno varovala?

Ustavno sodišče ni želelo začasno – dokler se ne odloči, ali je ta v skladu z ustavo – zadržati izvajanja spornega 143. člena ZUJF. Okrog petindvajset tisoč upokojencev je, potem ko sta jih vlada in parlament nesorazmerno močno prikrajšala pri pokojninah, svoje utrujene poglede upajoče usmerilo proti ustavnim sodnikom, ki pa so, vsaj za zdaj, pogledali stran. Obljubili so sicer, da bodo zadevo obravnavali absolutno prednostno, vendar za to še niso imeli časa. Očitno jim ga jemlje tudi izdajanje sklepov o zavrženju pobud za presojo ustavnosti 143. člena ZUJF, v katerih posamezne oškodovane upokojence, ki se še vedno upajoč obračajo nanje, prepričujejo, da nimajo pravnega interesa za predlaganje ustavne presoje.

Petindvajset tisoč. Koliko ljudi je to v resnici? Ko smo v nedeljo stali na startu maratona in polmaratona, nas je bilo slabih deset tisoč. Slovenska cesta je bila tam od Kazine pa skoraj do Figovca nabito polna, trlo se je ljudi, a to ni bilo niti pol toliko, kolikor je prizadetih upokojencev. Ti bi torej Slovensko cesto napolnili tja do Bavarskega dvora. Ja, vizualizacija gotovo pripomore k pravi predstavi, kako velik je problem.

Opogumljen, da jih doslej za nesorazmerno obravnavo upokojencev ni dobil po prstih, je minister za delo v svojem predlogu pokojninske reforme tej isti, morda celo večji skupini upokojencev skopal novo, še večjo luknjo, skozi katero jo bo pustil pasti, ne da bi sploh določil, kako globoko. Odredil je namreč njihov izbris iz obstoječe pokojninske blagajne, v zameno pa jim daje zgolj načelno obljubo, da bo zanje poskrbljeno v nekem drugem predpisu, ki naj bi bil sprejet v roku enega leta. Nekaj deset tisoč upokojencev bo torej premeščenih iz sedanje pokojninske blagajne na neke nove virtualne lokacije, kjer jim bodo na novo določili njihove pravice, o katerih so, toliko mimogrede, vsi prizadeti že prejeli odločbe, ki so že davno postale dokončne in pravnomočne. Kaj in koliko bodo na teh novih lokacijah dobili danes, ne morejo vedeti. To nikjer ne piše. Skoraj zagotovo pa občutno manj od tega, kar prejemajo danes. Sicer bi bila celotna operacija selitve nesmiselna.

Cilj te operacije, torej tisti odkriti cilj, ki ga tudi oblast pove na glas, je namreč varčevanje, vzdržnost pokojninskega sistema. Več kot očitno pa je, da za vse skupaj obstaja še drugi, prikriti cilj, zaradi katerega je še sami oblasti nekoliko nerodno, zato ga ne pove naglas. To je kaznovanje določene skupine upokojencev, ki naj ji ideološko ne bi bila blizu. Kar seveda ne pomeni, da med prizadetimi, tako kot pri znižanju pokojnin po ZUJF, ne bo tudi »nedolžnih« postranskih žrtev. Zanje si bo minister verjetno spet hitel izmišljati različne izjeme z bolj ali manj prozornimi utemeljitvami.

Kdo so ti ljudje? Kam jih peljejo? Zakaj so vsi od njih stari? Ne, nikamor jih ne bodo odpeljali. Le mi ne bomo gledali, kaj so jim storili.

Sta svetova danes dva: realni in virtualni? Oba sta skoraj enako resnična. Žarko Puhovski se je pred leti v nekem pogovoru o vojnih zločinih, etničnih čiščenjih, humanih preselitvah in kar je bilo še podobnih »utemeljenih dejanj« v zadnjih dvajsetih letih na območju bivše Jugoslavije, ozrl tudi na problem izbrisanih prebivalcev Slovenije. Rekel je, da v Sloveniji to delamo s pritiskom na računalniško tipko. Čisto, sterilno in brez nepotrebne svinjarije. Občutek imam, da v predlogu novega pokojninskega zakona čisto, sterilno in brez nepotrebne svinjarije oblast gradi virtualni rezervat za nekaj deset tisoč upokojencev, ki bodo v roku enega leta preseljeni na to, napovedano novo lokacijo. Selitev bo seveda virtualna, pa bo zato morda kaj manj resnična? Manj boleča? Že res, da ne bomo videli nobene kolone v debele vojaške odeje zavitih Indijancev Čerokezov, ki jih na njihovi Poti solz do rezervata na konjih spremljajo modre srajce z dolgimi cevmi na stegnu. Meni, ki rad vizualiziram, se kolona vseeno izriše pred očmi. Dolga kolona starcev, ki počasi, opirajoč se eden na drugega, zaviti v odeje, korakajo na novo lokacijo. Kolona se vije po glavni cesti prestolnice, mesto se je že zbudilo, njegovi prebivalci se bodo kmalu odpravili v službe, šole in vrtce. Kljub temu kolone nihče ne pogleda. Poglede obračajo stran od oken, iz kadečih se skodelic srebajo jutranjo kavo in poslušajo jutranja radijska poročila.

Le otroci ne znajo gledati stran. Sprašujejo nepretrgoma in v rafalih. Kdo so ti ljudje? Kam jih peljejo? Zakaj so vsi od njih stari? Drugam, jim po vrsti odgovarjajo njihovi starši, ko je zaporednih otroških vprašanj preveč, da bi jih lahko preslišali. Veš, oni niso pravilno vplačevali. Otroci rečejo aja, čeprav jih odgovor ne zadovolji zares, ter gledajo kolono in poskušajo pomahati kateremu izmed starčkov, ki gre mimo.

Tudi hudiča sta, tako kot svetova, očitno dva. Mali in veliki. Mali je tisti z idejami, veliki pa tisti z močjo, ki malemu omogoča uresničitev idej. Delo si brezhibno delita. Medtem ko mali skrbi za oblastnike, da imajo na zalogi vedno kakšno novo, večjo ali manjšo malopridnost, veliki poskrbi za vse nas preostale. Zalaga nas z vedno novimi razlogi za to, da pogledamo stran. Da smo lepo tiho. Tako bodo eni tiho zato, ker so v takšnih službah, spet drugi zato, ker so veseli, da tokrat ni padlo po njih, tretji zato, ker menijo, da si bodo pri oblasti na ta račun izgovorili kakšno korist, četrti zato, ker računajo, da bodo takšne poteze aktualni oblasti škodile in jo bodo lahko kmalu zamenjali, vsi skupaj pa bomo na koncu, ko se bo kolona vila ravno pod našim oknom, ponavljali isto mantro. Niso prav vplačevali … niso prav vplačevali …

Je torej smiselno opozarjati na opisani problem? Leonard Cohen, recimo, bi rekel, da je: »Saj je dovolj blagoglasnih zvonov, in vedi, da ni popolnih darov. Razpoke so povsod, tako si svetloba lahko utre pot.«