Pri govoru o »stari levici« gre za cenen politični trik, ki pa je nevaren, ker še dodatno slabi že tako ali tako neenotno levico in lahko pelje celo v ostre konflikte med generacijami. Levica je ali pa je ni.

Milan Kučan je teden dni po prvem krogu volitev Borutu Pahorju poslal javno pismo, v katerem ga je pozval, naj razkrije strice, ki naj bi zrušili prejšnjo vlado. Pahor vseskozi namiguje, da obstaja možnost, da državo soupravljajo neznani posamezniki, ki za kaj takega na volitvah niso dobili mandata. Ni edini, to že dolgo govori krog politikov okoli Janeza Janše in vsi s prstom, posredno ali neposredno, kažejo na bivšega predsednika. Milan Kučan pravi, da sam ni stric iz ozadja, da vseskozi deluje transparentno in da ravno nesmiselne razprave o teorijah zarote usmerjajo politično pozornost stran od resničnih problemov. A po njegovem mnenju je razprava o stricih vseeno smiselna, v svojem jedru namreč skriva temeljno vprašanje etike in odgovornosti za javno besedo in politično delovanje.

Pravite, da je narobe, ker obtožbe Boruta Pahorja niso konkretne, da njegove obtožbe o stricih iz ozadja ne vsebujejo imen. Bodiva konkretna vsaj midva, ste se prepoznali kot eden od stricev?

Borut Pahor je v prvem krogu predsedniških volitev v slovenski politični prostor vpeljal pomembno vprašanje, ki je veliko širše od kampanje. To vprašanje kot rak že dolgo razjeda slovenski politični prostor, hromi delovanje države in omogoča politikom izmikanje svoji odgovornosti. Trdil je, da mimo obstoječih ustavnih institucij državo upravljajo skrivna omrežja, mafije, klike, strici, ki so zrušili njegovo vlado, ker ni bil pripravljen izpolnjevati njihovih zahtev. Hkrati ni nič povedal o teh klikah niti o tem, kakšne so bile te zahteve. Obstaja torej sum, da tajna omrežja vodijo državo. Novinarji so njegove trditve opremili z mojim imenom in mojimi fotografijami. Ni zanikal, da gre zame. Obtožbe so hude. Izrekel jih je bivši predsednik vlade in morebitni prihodnji predsednik države. Zahtevajo razjasnitev. Če so točne, zaradi koristi države. Če niso, gre za govoričenje, s katerim se opravičuje lastna nesposobnost. To pa je globoko neetično politično dejanje.