Javno osebno pismo

Spoštovani,

pošiljam Vam javno osebno pismo, ki sem ga pravkar poslala Janezu Janši. Ker mislim, da ga bo ignoriral, ga pošiljam tudi Vam.

Res imam vsega zadost.

S pozdravi,

Tanja Bečan

Janez Janša, predsednik stranke SDS, predsednik vlade Republike Slovenije, pozdravljeni.

Pišem Vam na praznični dan, ki je zaradi stanja v državi prežet s tpkostjo.

Pišem Vam osebno pismo, na javni način. Pismo namreč pošiljam tudi predsedniku države, pa tudi tedniku Mladina in Radiu Študent; zakaj ravno njim, bo razvidno v nadaljevanju. Nimam nobenega zagotovila in pričakovanj, da bosta medija moje pismo objavila.

V času procesa JBTZ sem bila mlada mati dveh malih sinov. Zaradi tega je na Roško in na Kongresni trg na zborovanja hodil moj mož, tedaj mladi oče. A čeravno sem bila doma pri svojih sinovih, sem se trudila tudi sama po svojih skromnih močeh sodelovati v gibanju. Na pobudo Odbora, Mladine in Radia Študent sem, kot mnogi drugi, zasipala zapor na Metelkovi z razglednicami in dopisnicami. Kot mnogi drugi sem pisala Vam. Vedeli smo, da verjetno pošte ne boste dobili, a nismo prenehali. Ko smo pisali Vam in vam štirim, smo namreč pisali tudi njim, generalom JLA.

Moje dejanje je bilo le mikro drobec v veličastnem gibanju. Nanj in na druga svoja skromna dejanja bi verjetno povsem pozabila, če ne bi pred mnogimi leti v knjigarni listala V imenu ljudstva (knjigo avtorjev Marjana Horvata, Mete Roglič, Davida Tasiča, Ljubljana 1988). Na svoje veliko presenečenje sem na straneh 133 in 134 te knjige naletela na eno svojih dopisnic oz. pisem.

V tistih prelomnih časih sem Vam poslala zadnjo kitico pesmi kitajskega pesnika Yang.-Khionga z naslovom Začetek vojne (Kitajska lirika, Ljubljana 1974).

Naj jo zapišem znova:

Železni čas je sedaj, ko brez veljave
postave vsake so in v stvari vsaki
ukaze dajejo le generali,
a modrijani so in učenjaki
in pesniki plašljivi obmolčali.

Ob pesmi sem pripisala:

Dragi Janez,

vedi le to, da pri nas modrijani, učenjaki in pesniki niso obmolčali, pa tudi ljudstvo ne.

Mnogo topline!

Tanja iz ljudstva

Srhljivo je, da bi Vam isto kitico iste pesmi lahko poslala tudi te dni; tudi pripis bi bil lahko enak, le brez topline. Hlad v naše odnose pa ste vnesli Vi sami, Janez Janša.

A pustimo to srhljivost, ki ni predmet mojega pisma.

Dne 21.12. sem bila na protestnem shodu pred parlamentom v Ljubljani; tam je bila v množici vseh tudi naša družina. Potem pa preberem, da stranka SDS, katere predsednik ste, zapiše, da sem, skupaj z vsemi ostalimi, ki smo na dostojanstven način izrazili nestrinjanje tudi z Vašo politiko, zombi.

Globoko ste me užalili, Vaša stranka, Janez Janša, in Vi kot njen predsednik.

Naj odločno zapišem, da sama nisem noben zombi.

Sem običajna Tanja iz ljudstva, preprost človek, ki v svojem življenju skuša udejanjati vrednote, kot so poštenost, delavnost, sočutje, spoštovanje, soustvarjanje, strpnost, svoboda, ljubezen, prijateljstvo.

Nisem noben nostalgičen ljubitelj propadle Jugoslavije; sicer Vam, nenazadnje, ne bi pisala v zapor.

Nisem nobena zagovornica totalitarizmov; ne le študij, pač pa tudi moj oče, ki je bil partizan, zaprt na Urhu, v taboriščih Mathausen in Dachau, potem pa tudi pet let na Golem otoku so me dobro naučili to, kaj so totalitarizmi.

Kot aktivna državljanka sem na protestih zato, ker ste politiki, tudi Vi, ukradli prihodnost našim otrokom in tako tudi vsem nam.

Sem zombi?

Stranka SDS me je z oznako, da sem zombi, kot sem zapisala, globoko užalila. Res sem samo skromna državljanka, vendar tudi od vodilnih v svoji državi do sebe pričakujem spoštljiv odnos.

Zato od Vas, predsednika stranke SDS, ali pa od avtorja omenjenega zapisa vaše stranke, pričakujem opravičilo.

Da ne bo pomote - opravičilo upravičeno prčakujejo tudi vsi ostali državljani in državljanke, ki ste jih s svojim zapisom v stranki užalili. Vendar nimam nikakršnega mandata pisati v imenu vseh njih.

Pismo pošiljam tudi novemu predsedniku države.

Naj ve, zakaj smo mu v soboto, 22.12. na sončni strani ograje, katero ste politiki obdali parlament, hram demokracije, ljudje dostojanstveno obrnili hrbet.

S pozdravi,