Kritika / Iztok Osojnik: Poročena na rdeče : (zgode in nezgode)

+ + + +

Morje zgod(b), brez nezgod

Osojnik poleg drugega kot mimogrede izpiše kakšno prozo, recimo romane Melinda Podgorny, Srčeva desetka in Temna snov, vse blizu nove proze oziroma ludizma z značilnimi asociacijskimi preskoki, pomnoženimi pripovednimi glasovi in avtorjevim podobnikom kot prvim med enakimi, ki komentira zunajliterarno resničnost, dogodke in odmeve, ki jim je priča, družinske in ljubavne epizode, ki so se pritaknile, literarne in športne sopotnike, vse to v konglomerat lepi pojave in prepoznaven duh časa nastanka.

Nabor fragmentov Poročena na rdeče, označenih kot proza, je na prvi pogled blizu angažiranemu pesniškemu glasu iz Osojnikovih zbirk, kasneje vidimo, da so glasovi fingirani, spregovarjajo lahko kot ženska, mogoče se nam včasih celo zazdi, da katero od govoric prepoznamo ali ji vsaj lahko pripišemo kontekst, omizje, družbeno omrežje. Osojnik sicer uporablja prvo osebo, vendar provizorične pripovedovalce in rezonerje vpreže v kontrolirano in nezadržno presnovo sveta. Občutek imamo, da so ti nekaj strani dolgi okruški nastajali hkrati ob vzporednih pisanjih, kot razsuti tovor, in zdaj dobili v knjigi zaokrožitev, da so pesmi v prozi oziroma prozni fragmenti bolj kot zgodbe ekstatični izlivi, popisi stanja jaza.

Prepoznaven eruptivni in vitalistični verbalni tok ošvrkne in se zaje v vse mogoče; da je meja med pesnjenjem in pripovedovanjem še bolj zabrisana, je kot sled izvora vmes tudi verz, prekinitev, cezura. Osojnik na novo prepisuje motive od prej: to je plezarija, tudi z manj heroičnimi izidi, to so potovanja, kjer so kraji povezljivi in imamo zraven angleških dvorcev praške ulice, šarplaninsko sneženje in južnoameriške hribe. Osebe iz nabora so prebrani avtorji, s katerimi stopa v dialog, od Sokrata do Nietzscheja in tistih, ki jih ravno bere ali prevaja, in tu pokaže Osojnik polno erudicijo, drugič so to vsaj ljubiteljem vileniškega festivala znana svetovna pesniška imena. Bolj kot z (rajskim prvim) imenovanjem se Osojnik ukvarja z zastranitvijo, z opisovanjem in prenosom, metaforiziranjem; izjema je zatohla domačijska literarna scena. Takrat ošvrkne stanje kritike, klikaštvo in zaprtost prostora, ki ga kot literarni pospeševalec in pohajalec skozi različne institucije in uredništva prej in zdaj nedvomno od blizu pozna. Kadar gre za aktualno politično dogajanje, zavzema se recimo za deprivatizacijo nagrabljenega in nakradenega, takrat nam je jasno, o kom govori, manj, kdo naj bi bili krivci za stvari literature.

Ob količini in obsegu sveta, ki ga ti okruški zajamejo, je glavna odlika te zbirke dionizično hlasten in udaren asociacijski tok, ki pomeša in zvrtinči stvari večnosti in trenutna razpoloženja, angažma in liričnost, samoironijo in samorefleksijo.