Kako jim zaupati?

Ivan Vogrin in Borut Ambrožič sta izstopila iz svojih poslanskih skupin in postala »nepovezana poslanca«. Prvi ima v lasti podjetje, ki je dolžno upnikom. Hkrati je osumljen prevare in goljufije. Drugi pa je zaradi plagiatorstva ostal brez magistrskega naziva. /Foto: Borut Krajnc

Franc Pukšič, poslanec, ki je na vsak način želel potovati v Južno Ameriko, in njegov poslanski kolega Jožef Jerovšek. /Foto: Borut Krajnc

Poslanska skupina SD je v preteklem mandatu 210 tisoč evrov namenila zavodu Akademija naprednih idej, katerega ustanovni član je bil njen poslanec Dejan Levanič.

Višina pavšala je sicer odvisna od kraja stalnega bivališča poslancev. Glede na to so pred majem 2012 prejemali od 533 do 1013 evrov na mesec. Od maja pa prejemajo tisti s stalnim bivališčem do 50 kilometrov od državnega zbora 500 evrov na mesec. Za vsakih nadaljnjih 50 kilometrov oddaljenosti se znesek poviša za 100 evrov. Za oddaljenost več kot 150 kilometrov pa prejmejo po 800 evrov na mesec. Leta 2011 je bilo sicer za pavšale izplačanih 750 tisoč evrov. Približno toliko tudi leta 2012.

Ker državni zbor krije najemnino in druge stroške poslanske pisarne do višine 180 evrov na mesec, lahko ostanejo sredstva pavšala neokrnjena. Teh od šest do deset tisočakov pa nato porabijo po želji – tudi za financiranje svoje politične stranke.

Še en sporen vir financiranja strank in simpatizerjev pa so sredstva za dodatno strokovno pomoč.

Grabežljivi

Vsak mesec pripada poslanski skupini za dodatno strokovno pomoč 2114 evrov na poslanca. To za PS pomeni 685 tisoč evrov na leto, za SDS 660 tisoč, SD 254, DL 178, DeSUS 127, SLS 150, NSi 100 tisoč evrov. Dva predstavnika manjšin in trije nepovezani poslanci imajo na leto na voljo vsak po 25.371 evrov. Skupno bo za nove začasno zaposlene in pogodbene svetovalce namenjenih 2.283.433 evrov, kar je 15 tisoč manj kot leta 2012. Po tem delu odloka o notranji organizaciji je bilo sicer decembra začasno zaposlenih 47 oseb, zanje pa je državni zbor porabil nekaj več kot milijon evrov. Še za okrog 620 tisoč evrov je bilo lani sklenjenih svetovalnih pogodb.

Omejitev, kdo bo svetoval, tako rekoč ni. Pomembno je le, da gre za organizacijo, v kateri poslanec ni poslovodja, član poslovodstva ali zakoniti zastopnik organizacije. Novi strokovni sodelavec pa ne sme biti član ožjega sorodstva katerega od poslancev. Področje svetovanja ni izrecno omejeno, niti ni omejitev glede strokovnosti. Upravičenost in strokovno vrednost zajamči vodja poslanske skupine oziroma samostojni poslanec s podpisom. Možnosti zlorabe so velike in zlorabe se res dogajajo.

Poglejmo primer. Ivan Vogrin je osem tisoč evrov za pripravo strokovnih podlag s področja financ in gospodarstva plačal podjetju Vinestra. Večinski lastnik podjetja, strokovnjak za iverne plošče in nekdanji Vogrinov sodelavec v podjetju Interles Ivan Dolinšek, naj bi bil za dodatnih štiri tisoč evrov poslancu svetoval še v zvezi z vprašanji glede fiskalnega pravila, slabe banke in slovenskega državnega holdinga. Ko je komisija za preprečevanje korupcije od poslanca zahtevala predložitev gradiva, je Vogrin prinesel dokumente, ki z Vinestrinim svetovanjem niso imeli nič. Ugotovili so še, da je denar za neopravljeno svetovanje Dolinšek večinoma dvignil na bankomatih, 500 evrov pa nakazal kar poslančevi ženi.

Za sedem tisoč evrov je Vogrin novembra naročil še strokovno pomoč podjetja ESF, ki se ukvarja s pripravo razpisne dokumentacije, poleg tega trži cestna svetila LED. Njegova lastnica je Monika Malešič, katere kandidaturo na predsedniških volitvah je podprl tudi Vogrin. Oktobra je poslanec za Požareport potrdil, da skupaj z Malešičevo ustanavljata stranko, zdaj to zanika. Komisija posla še ni proučila, ga bodo pa morda drugi organi pregona.

Drugi primer. Samostojni poslanec Borut Ambrožič je za mesec in pol »svetovanja pri pripravi strokovnih podlag za načrtovanje dela poslanca; za stike z javnostjo; za raziskovalno dejavnost na področju naravoslovja in tehnologije ter družboslovja in humanistike; raziskovanja trga in javnega mnenja; prevajanje in tolmačenje; fotokopiranje, pripravo dokumentov in druge posamične pisarniške dejavnosti« Evropskemu inovacijskemu centru Univerzum Minerva iz Maribora plačal osem tisoč evrov. Center je specializiran »za izvajanje interesnih dejavnosti s področja izobraževanja, in sicer neformalnega, certifikatnega in formalnega, programov usposabljanja in izpolnjevanja ter mednarodnega sodelovanja in javnega obveščanja«. Popolno prekrivanje s potrebami poslanca, torej, ki je na Minervi predaval kot gostujoči profesor. Ker je svetovalno pogodbo sklenil z ustanovo, s katero je tudi že poslovno sodeloval, je deloval v nasprotju z zakonom o integriteti in preprečevanju korupcije.

Podobno je za »izdelavo raziskave o novih tipih dela« za poslance PS 23 tisoč evrov prejel neprofitni inštitut Novum, katerega ustanovni član je tudi poslanec PS Roman Jakič. Da praksa ni nova, kaže primer poslanske skupine SD, ki je v preteklem mandatu 210 tisoč evrov namenila zavodu Akademija naprednih idej (ANI), katerega ustanovni član je bil med drugimi poslanec SD Dejan Levanič. SDS pa je pri življenju ohranjala zasebni Inštitut Jožeta Pučnika ustanoviteljev Mihaela Brejca, nekdanjega evroposlanca in podpredsednika stranke, in Aleksandra Zorna, nekdanjega poslanca SDS. Od ustanovitve leta 2006 do maja 2011 je iz parlamenta prejel 463 tisoč evrov.

Kot ugotavlja protikorupcijska komisija, gre pri izplačevanju sredstev za dodatno strokovno pomoč pogodbenim in začasno zaposlenim svetovalcem tudi za »prikrito financiranje političnih strank in povezanih oseb, kar je v nasprotju z namenom teh sredstev«. V komisiji sicer priznavajo, da je izbira, koliko in katere izvajalce angažirati, povezana tudi z osebnim zaupanjem. A so že marca 2011 zapisali, da »osebno zaupanje ni in ne sme biti edini kriterij ali pogoj za izbiro javnega uslužbenca ali pravne osebe, ki bo izvajala storitve strokovnega svetovanja«.

Primere takšnega delovanja najdemo v vseh poslanskih skupinah. NSi je za plače dodatnim strokovnim sodelavcem lani namenila 80 tisoč evrov. Denar so prejemali Jernej Vrtovec, ki je tudi strankin predstavnik za odnose z javnostmi, namestnik glavnega tajnika stranke Blaž Pavlin in Andrej Cimpršek, ki v stranki NSi skrbi za logistiko.

Navodila komisije niso prebrali niti v poslanski skupini SLS, saj ima ta stranka med zaposlenimi predsednika ribniškega občinskega odbora stranke Luka Ilca in druge bolj ali manj prepoznavne strankarske ljudi iz manjših krajev, ki so podobno kot tisti iz NSi večinoma brez bibliografij v Cobissu – knjižničnem informacijskem sistemu, kjer je evidentirana tudi raziskovalna dejavnost. Do decembra so jim izplačali 100 tisoč evrov plač.

Poslanska skupina DeSUS je večinoma po strankarski liniji sklenila za 23 tisoč evrov pogodb.

Med šestimi prejemniki denarja za svetovanje so bili Jani Kavtičnik, član izvršnega odbora stranke, in podpredsednica stranke Marija Gjerkeš Dugonik – oba brez izpisov v Cobissu. Preostali štirje pogodbeni sodelavci so na področju, iz katerega so diplomirali ali magistrirali, poslanski skupini tudi svetovali. Naloge so med pogodbeniki razporejene še preveč zgledno, poleg tega so take, da je nemogoče zanikati, da bi delo res opravili. Povsod je šlo za »svetovanje in sodelovanje« pri pripravi zakonodaje.

Tveganje korupcije in kanaliziranja proračunskega denarja v stranko obstaja tudi pri najemanju dodatne strokovne pomoči za potrebe poslanske skupine DL. Sklenili so za 45 tisoč evrov svetovalnih pogodb.

Podjetje PCX Invest, ki je v lasti nekdanjega izvršnega direktorja stranke Janka Jenka, je marca 2012 za približno devet tisoč evrov poslancem svetovalo pri pripravi »strokovnih podlag za načrtovanje dela poslanske skupine«. Nujno so potrebovali »osnove«, na katerih so se potem odločili, kako izvajati koalicijsko pogodbo in pri tem upoštevati program stranke. Poslanec Vogrin, takrat še poslanec DL, zdaj trdi, da to svetovanje ni bilo nikoli opravljeno.

Za pripravo »operativnega programa strokovnega delovanja in za vzpostavitev strokovne mreže« so v DL 2500 evrov plačali glavnemu regijskemu koordinatorju in izvršnemu direktorju stranke Igorju Bordonu. Ta je v stranki vzpostavil strokovne odbore, ki menda zdaj pomagajo poslanski skupini pri odločanju.

Vodja poslanske skupine Rihard Braniselj priznava, da je sklepanje pogodb s strankarskimi kolegi »nerodno«, in pravi, da takih poslov, ki so videti klientelistično, ne bodo več sklepali.

Tudi v PS obstaja možnost, da je bil denar, namenjen pomoči v zakonodajnem postopku, dejansko porabljen za financiranje strankarskih dejavnosti. Med sedmimi zaposlenimi v poslanski skupini, ki so do sredine decembra prejeli 127 tisoč evrov, so ustanovni član stranke PS Dejan Kmetič, Nataša Pelko, ki za stranko in poslansko skupino skrbi za odnose z javnostmi, in Britta Bilač, ki skrbi za nove člane. Vodji poslanske skupine Janiju Möderndorferju se to ne zdi nič posebnega. »Meja med stranko in poslansko skupino je zelo subtilna. Poslanska skupina je del politične stranke. Vsi smo prepleteni, zato je vloge nemogoče ločiti.«

Pri poslanski skupini SDS so za plače dodatno zaposlenih strokovnih sodelavcev, ki so dejavni tudi v stranki, porabili 425 tisoč evrov. Med zaposlenimi je sin generalnega sekretarja vlade in strokovnjak za cvetličarstvo Gašpr Predalič. Pa Aljoša Ločičnik, ki naj bi bil leta 2003 na spletnem naslovu udba.net objavil seznam tajnih sodelavcev nekdanje tajne službe SDV. Med 13 preostalimi, ki za stranko SDS opravljajo različne naloge, od zagovarjanja ministrov do navijanja za Milana Zvera in nasprotovanja družinskemu zakoniku, ne bo več predsednika podmladka SDS Andreja Čusa. »Strokovnjak« bo v poslanskih klopeh zasedel mesto goljufivega Branka Mariniča.

V preteklem mandatu so sicer v SDS 264 tisoč evrov za svetovanje v zakonodajnem postopku plačali podjetju Parsifal. To se omenja tudi v zgodbi z brezplačniki, saj je bil med prvimi oglasi v glasilu Ekspres objavljen oglas za spletno mesto usekaj.si, ki ga je registriralo prav to podjetje. V povezavi z brezplačniki se omenja tudi podjetje Unimedis v lasti člana stranke Simona Kastelica in Jerneja Strnada, sina člana izvršilnega odbora SDS Dušana Strnada. To je od decembra 2008 do februarja 2010 iz državnega zbora prejelo 132 tisoč evrov sredstev.

Ne glede na to, ali gre za vračilo uslug ali prikrito financiranje političnih strank, je poraba sredstev za strokovno pomoč pretežno nenamenska, saj jo poslanci razumejo preširoko.

Primer tega je najemanje svetovalcev za odnose z javnostmi. Po mnenju docenta na ljubljanski pravni fakulteti dr. Saše Zagorca, katerega inštitut je pogodbeno strokovno delo, in sicer pripravo zahteve po presoji ustavnosti zakona o poslancih, opravil za poslansko skupino PS, bi morale politične stranke razumeti, da je »denar za strokovno pomoč namenjen za delovanje poslanskih skupin znotraj državnega zbora in mora biti interes poslancev predvsem usmerjen v delovanje v državnem zboru«, komuniciranje z javnostmi pa to ni. Glede strateškega komuniciranja opozarja še na en pomemben vidik: »Eden od možnih, ne nujno veljavnih argumentov, zakaj se poslanske skupine odločajo prav za PR, je dejstvo, da je za takšne storitve najlaže upravičiti nakazilo. PR je zelo širok pojem, preprosto pa lahko tudi rečete, da je bilo svetovanje opravljeno ustno.«

Poslanska skupina DL za svetovanje pri odnosih z javnostmi 2280 evrov na mesec plačuje Inštitutu za komunikacijski management, ki ga vodita Denis Goja, brez objav v Cobissu, in Miran Starič, nekdaj tiskovni predstavnik piranske občine. Tomažu Štihu, ki je član sveta stranke, pa za »pripravo govorov, udarnih sporočil, retorike, svetovanja s področja političnega programa in filozofije« iz poslanske skupine DL vsak mesec namenijo 1680 evrov.

Strateško komuniciranje je nadvse pomembno tudi za PS, saj je za pripravo ozadja za tiskovne konference 1300 evrov plačala agenciji Igorja Ariha, ki je član sveta stranke PS. Sto dvajset tisoč evrov je za strateško in komunikacijsko svetovanje lani prejelo podjetje Korpus Stojana Pelka, ki je Zoranu Jankoviću pomagal do zmage na predčasnih parlamentarnih volitvah leta 2011. »Če ne znaš ustrezno predstaviti zakonodaje, lahko ta, pa če je še tako dobra, pade,« je najemanje piarovske stroke razložil Möderndorfer in tako po svoje opravičil tudi druge poslanske skupine. Razen poslanske skupine SDS, ki je za komunikacijsko svetovanje najela kar dolgoletnega poslanca SDS Bogomirja Zamernika. Za kaj je prejel 5400 evrov, v stranki niso hoteli pojasniti. Verjetno je šlo za prakso, o kakršni govori dr. Zagorc.

Dodatni primeri vsaj preširokega razumevanja strokovne pomoči poslancem so še svetovanje za »uspešno in učinkovito delovanje poslanske skupine«, ki ga je večinoma potrebovala PS.

Podjetje Taktika plus psihologa Milana Terpina, ki je podpornik stranke in Zorana Jankovića, je za 41 tisoč evrov poslance učilo nastopanja v javnosti. Za svetovanje s področja informacijsko-komunikacijske tehnologije je Samo Matoh do zdaj prejel 102 tisoč evrov. Družba Hardlab, ki je stranki PS pripravila spletno stran in se ukvarja tudi s svetovanjem v mobilni telefoniji in pri spletnih orodjih, je za podobno svetovanje dobila 48 tisoč evrov. Učinkovito delovanje poslancev je morda povezano z učinkovitejšim zakonodajnim postopkom in s tem z boljšo zakonodajo. Res pa je, da je sodeč po opisu pogodbenega dela šlo za nenamensko rabo sredstev.

Odtujeni

Čeprav so poslanci morda resnično preobremenjeni, niso nevedni. Popačeno razumevanje, kako lahko porabijo pavšalna sredstva, namenjena financiranju poslanskih pisarn po Sloveniji, ter kaj vse je lahko strokovna pomoč in kdo je tisti, ki lahko strokovno svetuje, pove o njihovem odnosu do zakonodaje in državljanov veliko.

Če so določila preohlapna – to meni tudi komisija za preprečevanje korupcije, ki državni zbor poziva, naj razpolaganje s temi sredstvi natančneje določi in sprejme etični kodeks po zgledu evropskega parlamenta –, je stvar etike poslancev, kako jih razlagajo. Iz njihovega delovanja je po mnenju dr. Zagorca mogoče »razbrati, da gre za neko izigravanje koncepta strokovne pomoči, ko se vidi, da dodane vrednosti v sklenitvi pogodbe ali zaposlitve ni. Na dolgi rok je javni denar tako oškodovan, ker za vložena sredstva ne dobimo dovolj produkta nazaj v državni zbor.« Tako kot je fiktivni račun plačal Vogrin, ga je lahko katerakoli poslanska skupina. Tudi morda za izobraževanje poslancev.

Denarja, ki je potencialno izgubljen, ni malo. Gre za 2,3 milijona evrov na leto za poslanske skupine. Od šest do deset tisoč evrov pavšala na leto na poslanca, kar je skupaj okrog 700 tisoč evrov. In še okrog 72 tisoč evrov na leto za izobraževanje vseh poslancev. V štiriletnem mandatu več kot 12 milijonov evrov. Ker se sredstva ne porabljajo namensko, je slabše tudi delo poslancev. Zaradi tega lahko o izgubi govorimo še pri deležu približno petih milijonov evrov, ki so vsako leto namenjeni za poslanske plače, in deležu približno 18 milijonov evrov, kolikor znašajo letni stroški vseh preostalih aktivnosti v parlamentu.

Hiša Hospic, ki ima toliko težav s financiranjem, za svoje delovanje na leto potrebuje 450 tisoč evrov. Za šest milijonov evrov pa je 275 zaposlenih in več sto prostovoljcev v nevladnih organizacijah, ki se posvečajo skrbi za duševno zdravje, leta 2011 oskrbelo okrog 6500 oseb. Z vidika teh podatkov, vsesplošnega varčevanja, vse večje revščine in še večjega nezaupanja ljudi v politiko bi morali poslanci ravnati odgovorneje. Kot so zapisali v komisiji za preprečevanje korupcije, »mora nosilec javne funkcije ali službe delovati ne samo zakonito in v javnem interesu, ampak tudi na način, da s svojim delovanjem ne poglablja javnega nezaupanja v institucije in ne ogroža njihove integritete«.

In kaj je v primerjavi z navedenimi zneski tistih 23 milijonov za prehrano slovenskih šolarjev, s katerimi je vlada imela toliko težav?