V katerem času živimo?

V Murakamijevem romanu 1Q84 se glavna junakinja Aomame znajde v vzporedni realnosti, ki jo začne prepoznavati po bizarnih podrobnostih. Najprej po nekoliko drugače obarvanih uniformah, potem spet novi oborožitvi policistov. Razen nekaj malenkosti je svet sicer natanko tak, kot je bil, zato junakinja, preden ugotovi, da ni več v letu 1984, temveč v vzporednem letu 1Q84, najprej temeljito brska po svojem spominu. Je morda pozabila na kak dogodek ali novico iz medijev, ki bi ji logično pojasnila spremembe, ki jih je začela opažati? Šele ko zanesljivo zavrne takšno možnost, kot tudi možnost, da se ji je preprosto zmešalo, ugotovi, da je na neki točki prišlo do zamenjave svetov in da je sama očitno pristala v vzporednem letu 1Q84.

Podobni dvomi o tem, da sem v zadnjem času preslišal kakšno pomembno novico, so obšli tudi mene, ko sem v Delu konec leta 2012 bral kolumno ustavnega sodnika Jana Zobca, ki se ukvarja z vprašanjem zagotavljanja neodvisnosti sodstva. Njegovo stališče je, da je največja ovira neodvisnosti sodstva v Sloveniji forma mentis sodnikov samih. Ustavni sodnik trdi, da bo bolje (beri, da bo sodstvo bolj neodvisno) šele, ko bomo imeli zadostno število sodnikov »ki ne posedujejo samo mnenja, ampak trdna, jasna in koherentna prepričanja, kaj je prav, in ki imajo tudi pogum ta prepričanja uveljaviti …«.

S postavljeno trditvijo samo se je težko ne strinjati. Neodvisnost od zakonodajne in izvršilne oblasti si sodstvo lahko zagotovi samo tako, da na ustavni podlagi, z lastno pokončnostjo in pogumom, odvrne od sebe tako neupravičene napade kot tudi kakršnekoli nespodobne ponudbe.

Kljub temu pa me je članek nekoliko zmedel. Je možno, da sem spregledal tako pomembno novico, kot je recimo ta, da je ustavno sodišče že odločilo o skladnosti 143. člena protikriznega zakona o uravnoteženju javnih financ z ustavo, kar je varuhinja človekovih pravic od njega zahtevala že pred več kot petimi meseci, sredi julija 2012? Gotovo je že odločilo, sem si rekel – ne morem si predstavljati, da bi si, s takšnim dolgom na vesti, katerikoli od ustavnih sodnikov sicer upal vsem sodnikom in sodnicam slovenskih sodišč na tak način moralno pridigati. In zato sem šel po sledi odločitev ustavnega sodišča in presenečen ugotovil, da nisem ničesar spregledal in da še vedno ni bilo odločeno o skladnosti z ustavo določbe, ki je več deset tisoč upokojencev nesorazmerno prikrajšala pri višini pokojnine. Varuhinja v svoji zahtevi navede vsaj devet kršitev ustavnih načel in pravic, zaradi katerih že skoraj pol leta tisoči upokojencev prejemajo 20 % nižje pokojnine, pa to ustavnih sodnikov ne požene k odločanju, ampak nasprotno, k čakanju.

Ustavnim sodnikom je uspelo vprašanje o referendumu s področja pravne argumentacije, kjer bi moralo ostati, premakniti v področje verovanja.

Na kaj pa čakajo, v resnici? Vsota denarja, ki bi ga morala država ob ugotovitvi neustavnosti vrniti prizadetim upokojencem, se z vsakim novim mesecem poveča za dodaten milijon evrov ali dva, socialni oddelek delovnega sodišča pa se že šibi pod posamičnimi tožbami prizadetih, ki jih vsak dan prejme tudi več kot petdeset in že tvorijo nekakšen Rodos, ki čaka, da ustavni sodniki skočijo, njihovega skoka pa od nikoder.

Zakaj?

Očitno ni lahko izbrati med ugotovitvijo evidentnih kršitev, ki bi sedaj, ko se je vsota neizplačanih delov pokojnin tako enormno povečala, seveda pomenila udarec za slovenske javne finance, in zavrnitvijo zahteve, ki bi sicer blagodejno vplivala na javno blagajno, bi pa nedvomno pomenila izgubo obraza ustavnih sodnikov. Predvidevam torej, da je odlašanje z odločitvijo namenjeno iskanju izhoda ustavnih sodnikov iz očitne zadrege. Izhoda v obliki odločitve, ki bi jim kolikor toliko ohranila obraz, ne bi pa pomenila novega bremena javnim financam. Kvadratura kroga? Ustavni sodniki, ki »ne posedujejo samo mnenja, ampak trdna, jasna in koherentna prepričanja, kaj je prav, in ki imajo tudi pogum ta prepričanja uveljaviti«, teh dvomov gotovo ne bi imeli in bi v najkrajšem možnem času sprejeli tako z vidika prava kot tudi pravičnosti edino možno odločitev. Ne bi čakali, da jih odločanja morda odreši morebitna sprememba spornega člena, denimo takšna, kot jo je ob sprejemanju pokojninske in proračunske zakonodaje predlagala Državljanska lista in po kateri bi v prihodnje prizadeti skupini upokojencev namesto dvajsetih odstotkov jemali »le« še po pet. Virantov manever s kompromisno rešitvijo, ki bi, roko na srce, upokojencem iz prizadete skupine v prihodnjih mesecih resnično omogočil precej lažje dihanje, je doživel neuspeh, po katerem bi se tudi ustavni sodniki morali zavedeti realne nevarnosti, da lahko med operacijo reševanja lastnega obraza izpadeš nekaj popolnoma nasprotnega.

Ko si torej poskušam pojasniti ta razkorak med zgoraj citiranimi navedki enega od ustavnih sodnikov in dejanji njega in njegovih kolegov na ustavnem sodišču, se mi, čeprav bizarna, kot ena možnih razlag tega fenomena ponudi tudi ideja o obstoju vzporednih realnosti. Midva z omenjenim ustavnim sodnikom decembra očitno nisva več bila v istem letu. Eden od naju je iz 2012 na neki točki moral prestopiti v 2Q12. Če pomislim na dogodke in novice s konca leta, ki se je ravno izteklo, od demonstracij zombijev, predlogov o letečih vzgojiteljicah v vrtcih, lačnih otrok v šolah, lažnivih, goljufivih poslancev in županov do kriminalistov, ki iščejo nekakšne fantomske »leve ekstremiste«, ugotovim, da je konec lanskega leta v 2Q12 gotovo odneslo mene in vse tiste od vas, ki ste opazili vse naštete nenavadnosti. Ustavnemu sodniku Janu Zobcu pa je, blagor njemu, očitno uspelo ostati v letu 2012 in prestopiti v leto 2013, takšno, kot bi moralo biti, v katerem imajo ustavni sodniki »trdna, jasna in koherentna prepričanja, kaj je prav, in ki imajo tudi pogum ta prepričanja uveljaviti«, leto, v katerem bi morali biti tudi vsi drugi, če neka nevidna roka (da ni to celo ista nevidna roka, ki naj bi uravnavala trg!?) ne bi premaknila kretnic in nas nekatere odpeljala v to vzporedno resničnost, ki vedno bolj spominja na pokvarjeno, temno prihodnost iz filma Vrnitev v preteklost, v katero se potem, ko je šlo na potovanju v preteklost nekaj zelo narobe, vrne Michael J. Fox.

Zakaj se velika načelnost ustavnih sodnikov, ki jo tako radi izkazujejo v publicističnem delu, nenadoma lahko tako skazi v realnih odločbah?

Od tod torej ta razlika med podobo, ki jo ima o sebi ustavni sodnik, in podobo, ki jo vidim jaz in vsi vi, ki ste se z mano znašli v bizarnem vzporednem svetu in namesto novega leta 2013 dočakali novo leto 2Q13, v katerem pa je možno, da imajo ustavni sodniki vse kaj drugega kot trdna in jasna prepričanja in sprejemajo odločitve, ki nam dvigujejo še kaj več kot le obrvi, kot je denimo tudi njihova zadnja o prepovedi referendumov. Pa ne zato, ker bi mislil, da je, ne glede na široko ustavno določbo, dopustno imeti referendum o vsakem vprašanju. Na prepoved referenduma sem tako zaman upal pri vprašanju umetne oploditve in družinskem zakoniku, da bi bilo dobro, če ga ne bi bilo, pa sem bil prepričan ob referendumu o Svetlikovi pokojninski reformi. A v vseh teh primerih so nas ustavni sodniki prepričali, da gre za prepomembno ustavno pravico ljudstva, da bi jo omejevali bodisi zaradi nekih samskih žensk, istospolnih zvez ali bonitetnih ocen nekih agencij. Ljudje imajo pravico do glasu. Ok, imamo pač tako ustavo. Kaj je torej tokrat drugače, bi moralo biti podrobno razloženo v obrazložitvi odločitve ustavnega sodišča, da bi jo tudi mi, navadni smrtniki, morda stežka, a vendarle sprejeli kot legitimno. Obrazložitve odločitev so namreč tiste, ki jim dajejo legitimnost in ohranjajo avtoriteto tistega, ki odloča. Pri zadnji odločitvi pa ustavni sodniki od nas terjajo, da jim verjamemo na besedo, tako kot so očitno oni verjeli na besedo vladi in parlamentu, da pomenita sprejeta zakona edino možnost za rešitev iz krize. S tem pa se to vprašanje s področja pravne argumentacije, kjer bi moralo ostati, premakne v področje verovanja, na katerem pa nisem ravno doma. Bolj sem namreč vajen dvomiti.

Državljani, seveda tisti, ki smo se znašli v 2Q13, smo tako tik pred božičem očitno dobili odločitev ustavnega sodišča o tem, da je za čas trajanja krize suspendirana pravna država. S tem novim pravnim argumentom se da po novem odrešiti prav vsakega nadležnega teženja ljudstva, ki ubogo in neuko ne razume, da ima v krizi oblast vedno prav. Če bo ljudstvo v prihodnje želelo denimo nasprotovati povečanju števila otrok v razredih, zmanjšanju sredstev za šolsko prehrano, kakršnikoli diskriminaciji glede na spol, starost, etnično pripadnost, spolno usmerjenost, nesmiselnemu metanju milijonov v okolju škodljive projekte, mu bo ustavno sodišče vedno lahko prižgalo rdečo luč z napisom »kriza je«.