Nova politika / Kam z našo jezo?

V zadnjih tednih se kar vrstijo medsebojni napadi med vstajniki. Grobi, izključujoči. Glavna tarča so člani Društva slovenskih pisateljev, od javne tribune v Cankarjevem domu naprej. A ne samo oni. Med protestniki in njihovimi podporniki se pojavljajo žaljive oznake. »Kdo so ti starci, da bodo govorili v mojem imenu?« Starci? V čem pa se ta oznaka razlikuje od šovinistične oznake SDS, ki je Alenko Bratušek premerila po dolžini krila? Prvič se je to zgodilo, ko so televizije kot pobudnika protestov prepoznale Uroša Lubeja, urednika novomeškega portala Čuvar. »Kdo je ta, da si upa govoriti v našem imenu?« Pa spet: »Zakaj si je vzel Protestival pravico, da izbira govornike na protestih?« Nihče, ki le malo pogleda iz množice, ni dober. Pa to ni edino merilo izključevanja. »Nihče, ki je že bil v politiki, ne sme priti zraven, vsi so isti,« je slogan, ki se ves čas ponavlja. Je to družba, ki si jo želimo? Ker družbo, ki temelji na ekskluzivnosti in izključevanju, že imamo.