BrezUp

Odgovorni urednik g. Repovž je v članku z zgornjim naslovom zapisal nekaj trditev v zvezi s stranko Zares in t.i. Pahorjevo vlado, ki zaradi svoje nekorektnosti in protislovnosti terjajo odgovor. Ob strani puščam neresnično tezo, da podjetja niso bila deležna pomoči (vsem znana je npr. zgodba z Elanom ali Adrio in zapleti glede nedovoljene državne pomoči) - sploh kar zadeva ohranjanje delovnih mest, saj je bila temu namenjena celo posebna in finančno zahtevna „Svetlikova“ shema. Prav tako ne bom ponavljal dejstev o ukrepih za dolgoročno krepitev produktivnosti in konkurenčnosti, ki se ne utemeljuje na pavperiziranju t.i. delovne sile, ampak na znanju, s čimer smo se primarno ukvarjali na ministrstvu, ki sem ga vodil. Avtorjev zapis, ki ga zavračam na tem mestu, se glasi: „Zaresov minister Matej Lahovnik (s podporo stranke, ki se danes sicer z distanciranjem od Lahovnika skuša distancirati tudi od svojega ravnanja) se je šel boj zoper tajkunska podjetja. Zaradi zahtev vlade (in populizma) se banke niso niti drznile kreditirati teh podjetij. V imenu pokvarjenih podjetij se je potaplajlo eno podjetje za drugim - namesto da bi vlada v ta podjetja prek konverzije terjatev v lastniške deleže začasno kapitalsko vstopila (in seveda zamenjala pokvarjene uprave), je bilo bolj pomembno medijsko nastopaštvo.“ Splošno znano je, da se „distanciranje“ med stranko Zares in Lahovnikom ni začelo „danes“, ampak že pred leti. Vzrok zanj je bila njegova nekritična podpora Teš6, ne pa vprašanje reprograma t.i. tajkunskih prevzemnih posojil. Vlada ustreznih (in za Repovža spornih) stališč glede slednjega ni sprejela zaradi Lahovnika, ampak načelnega stališča Sveta Zares, ki je to postavil kot pogoj, da ostane v koaliciji. Dikcija vladnega sklepa o tem, ki je bila dorečena z ministrom Gasparijem in V. Boletom, je bankam prejemnicam posebnih državnih garancij prepovedovala reprogramiranje prevzemnih posojil samo tistim družbam, zoper katere je bil uveden postopek ATVP in UVK. To sta bili takrat samo dve družbi:

Šrotova Pivovarna Laško in Bavčarjev Istrabenz. Videti v tem vzrok za serijsko „potapljanje podjetij“ je deplasirano zavajanje. Prikazovanje uprav bank kot nedolžnih in ustrahovanih žrtev, katerih blokiran motiv naj bi bil reševanje podjetij in delovnih mest, nima nobene zveze z realnostjo. Ostaja uganka, kako naj bi vlada (najbrž je avtor mislil državne banke) najprej reprogramirala kredite, potem pa konvertirala sveže servisirane/neproblematične terjatve v lastniške deleže ...

Kreditni krč ima bistveno bolj kompleksne vzroke, kot jih poskuša z najnovejšo difamacijo Zaresa predstaviti vehementni avtor. Od veliko obsežnejših slabih „netajkunskih“ naložb in kreditov iz zlate dobe „posojilnega delirija“ ter krčevitega prikrivanja razsežnosti tega problema s strani samih bankirjev, enormnega in s krizo dramatično pospešenega razdolževanja samih bank pri svojih sindiciranih kreditodajalcih v tujini, do radikalnih zaostritev zahtev po kapitalski ustreznosti Banke Slovenije ...

Odgovor na začudeno vprašanje, zakaj Mladina potemtakem v to zgodbo še danes in tako nekorektno vlači stranko Zares, se morda ponuja kar na naslovnici iste številke: zaradi svojih „napačnih potez, nastopaštva in neznanja.“