Kritika / Depeche Mode: Delta Machine

+ + + +

Skupina Depeche Mode je bila po odhodu enega izmed ključnih članov, Alana Wilderja, ki jo je leta 1995 zapustil zaradi nesoglasij, na vrhuncu popularnosti. No, vrhunec je četverica iz Basildona pravzaprav dosegla že prej, leta 1990, ko je izdala mojstrovino Violator, s katero je potrdila, da so lahko tudi elektronski bendi močan magnet za stadionske množice. A ustvarjalni zanos je začel naslednja leta pešati, zlasti v obdobju bluesovsko/gospelovsko usmerjenega ploščka Songs of Faith and Devotion. Ravno v tem – lahko mu rečemo rockovskem – obdobju Depeche Mode je pevec Dave Gahan zabredel v svet težkih drog, to pa je močno okrnilo delovanje skupine. Kljub temu je izdala album Ultra (1997), ki so ga kritiki in občinstvo dobro sprejeli in jo je vnovič potrdil kot vrhunsko elektropop atrakcijo, predvsem zaradi udarnih hitov Barrel of a Gun, Home in It’s No Good.

Po albumu Ultra se je začelo novo ustvarjalno obdobje, ki je temeljilo na izdajanju albuma vsaka štiri leta. Tako je skupina Depeche Mode dočakala novo tisočletje z novo rutino, manjšimi prilagajanji novim glasbenim smernicam v svetu popularne glasbe in ohranjanjem prepoznavnosti. Albumi Exciter (2001), Playing the Angel (2005) in Sounds of the Universe (2009) so jo predstavili kot zrelo mainstreamovsko skupino, ki še zmeraj koketira s svojo glasbeno zapuščino iz osemdesetih let, gotovo pa je bila novost tudi to, da se je pisanja skladb lotil Dave Gahan.

Najnovejši album Delta Machine je logično nadaljevanje poti, ki so si jo zastavili v novem tisočletju: tesno sodelovanje med Martinom Gorom in Davom Gahanom je še očitnejše, v sestavi celotnega albuma in tudi v posameznih komadih.

Prejšnji album Sounds of the Universe je bil zasnovan kot mešanica organskih in nekoliko subtilnejših zvokov, Delta Machine pa je v tem smislu precej bolj surov, trden in veliko bolj usmerjen v eksperimentiranje z elektroniko, kar je gotovo plod Gorovega lanskega sodelovanja z Vinceom Clarkom pri skupnem projektu VCMG. To je še posebej opazno v komadu Angel, prepredenem z mogočnimi sintetičnimi zvoki, nenavadnimi ritmi in sugestivnim Gahanovim vokalom.

Na albumu seveda ne primanjkuje epohalnih balad (Heaven), bluesovsko obarvanih izletov (Slow, Secret to the End) in značilnih sintpop prijemov po zgledu tistih iz zlatih osemdesetih let, komadi pa se dotikajo univerzalnih tem – religije, spolnosti, ljubezni, smrti.

Čeprav Delta Machine ne doseže kakovosti najboljših albumov skupine Depeche Mode, se ta vrača na prizorišče z verjetno najboljšim albumom, kar jih je izdala v novem tisočletju.