Razstava: Kdo se boji finančnih trgov?

V novomeški galeriji Simulaker se izteka razstava slikarja Arjana Pregla Kdo se boji finančnih trgov?, ki na vpogled ni ponudila le dveh njegovih najnovejših slikarskih ciklov, prežetih z zanj tako zelo značilnim inteligentnim humorjem, temveč tudi njegovo interpretacijo časa, v katerem živimo.

Pregla tudi sicer poznamo kot umetnika, ki v svojih delih pogosto zrcali aktualno družbeno dogajanje, pri čemer praviloma ne dreza v konkretna dejanja, temveč v splošno ozračje v družbi. V preteklosti je tako za slikarsko podlago vzel denimo stare Biblije in knjige o Titu, spet drugič je na toast zapekel podobe najbolj znanih komunistov in drugih pop zvezd ter jih razstavil v nekdanji cerkvi. Tokrat pa so ga krizni časi spodbudili, da je pod drobnogled postavil dve ideologiji sodobnosti: ideologijo kapitalizma in ideologijo sreče oziroma pozitivnega mišljenja.

S prvo se ukvarja del razstave, ki na ogled ponuja daleč najbolj družbeno-kritične zavese v državi in najverjetneje tudi daleč naokrog. Morda bi bilo poslikave na blagu, ki visijo s stropa galerije ter obiskovalca vabijo k tipanju in odstiranju, sicer malce nespoštljivo označiti za zavese, če avtor te vzporednice namerno ne bi ponudil kar sam: svoj najnovejši slikarski cikel je namreč nanesel na blago za zavese, posebej za to priložnost kupljeno v trgovini globalno prisotne švedske verige Ikea. Črno blago ogromnega formata je nato poslikal z barvitimi vzorci, ki bi si jih zlahka predstavljali tudi v Ikejinem prodajnem programu. A Preglove poslikave v abstrakcijah ne skrivajo obrisov cvetlic ali kakšnih drugih “prijaznih” motivov, ki nas običajno nagovajajo z zaves, temveč so čisto konkreten odsev razmer v globalnem gospodarstvu.

Tokrat so ga navdihnili katastrofični grafi, ki zadnja leta prikazujejo ekonomske razmere doma in v svetu ter jih je spremljal na naslovnicah časopisov in v TV-poročilih. Mnoge med njimi – denimo graf, ki ponazarja ceno zadolževanja naše države, graf o porasti brezposelnosti v Sloveniji v zadnjih treh letih, graf o obnašanju borze na Wall Streetu pri “ekonomski paniki” leta 2008 ali pa graf o plačilnih obveznostih Grčije – je prelil na platno, pri čemer pa posameznih grafov ni več mogoče prepoznati, kakor tudi ne tega, da so pisani vzorci nepravilnih oblik sploh grafi.

A prav to je bil njegov namen. S tem, ko je grafe odlepil od konteksta in iz njih naredil samostojno modernistično umetnino, je namreč opozoril na simptomatičnost sedanjega časa – časa, v katerem “navadni” ljudje po kavarnah in doma govorimo o ekonomskih pojavih, ki jih večinoma ne razumemo, ko nam ekonomsko dogajanje komentirajo teologi in mu dodajajo čustveno, moralno komponento in ko se celo ustavno sodišče pri presoji o pravicah glasovanja ljudstva sklicuje na ekonomske posledice. Ciklu je tudi zato nadel naslov po citatu iz filma Dobrodošli gospod Chance (Being There, 1979), kjer vrtnar (Peter Sellers), ki ga imajo vsi po pomoti za finančnega guruja, izjavi: “Najprej prideta pomlad in poletje, potem pa jesen in zima. In potem spet prideta pomlad in poletje.”

V drugem delu razstave je namesto zadovoljstva finančnih trgov preizpraševal naše osebno zadovoljstvo. Kot izhodišče je vzel ideologijo pozitivnega mišljenja, ki danes zapovedana, s tem, ko je postala obveznost, pa je hkrati postala tudi prisila. Navdih je med drugim črpal v zapisih Pascala Brucknerja o tem, da je nenaravno pričakovati neprestano srečo, in Renate Salecl o tem, da so zahteve po neprestani sreči le kapitalistični trik, ki človeka pripravi do tega, da je, ker ni neprestano srečen, še bolj nesrečen in se ob tem na novo izumlja ter ob tem seveda ves čas troši. Nastal je cikel okroglih slik, naslovljen kar z emotikonom :), ki ponazarja srečo in zadovoljstvo. V njem je upodobil smajlije vseh vrst in oblik ter jih pilil toliko časa, dokler z njihovo obliko ni bil – zadovoljen. Ob tem ne preseneča, da so nekateri bolj, drugi manj vidni, nekateri pa so že skoraj grozljivi.

Preglovo tokratno razstavo lahko razumemo kot nadaljevanje njegovega lanskoletnega projekta, v okviru katerega je 120 dni vztrajal v vlogi svojega Velikega brata, pri čemer je popisoval vsa svoja še tako nepomembna, običajna, nenavadna ali popolnoma intimna dejanja in jih na koncu, razdeljene v nekaj preprotih kategorij, delil z javnostjo v obliki enostavnih grafov, barvnih tortic iz fimo mase. Te so pokazale, da življenje povprečnega Evropejca ni prav nič posebno, predvsem pa, da mu tempa ne narekujemo sami, temveč družba. Časa, s katerim lahko svobodno razpolagamo, je vse manj.

Tudi tokrat, ob seciranju ekonomskih kazalcev in emotikonov, je – kot to pravzaprav počne vedno – izhajal iz sebe, iz tem, ki so ga zadevale osebno, a so se mu zdele hkrati zanimive tudi za širše občinstvo. A tudi tokrat občinstvu ne vsiljuje svojega pogleda; na razstavi lahko vidimo tudi zgolj lepe in barvitne abstraktne slike nekonvencionalnih formatov, čeprav gre dejansko za študiozen, angažiran in tudi duhovit prispevek k razumevanju sedanjega časa.