25. obletnica afere JBTZ

Danes mineva četrt stoletja od začetka afere JBTZ oziroma aretacije Janeza Janše in Ivana Borštnerja. Ob obletnici afere, ki je v boju za človekove pravice poenotila ljudi različnih prepričanj in vzbudila prve težnje po neodvisni državi.

Afera JBTZ se je začela 31. maja 1988, ko so uslužbenci Službe državne varnosti zaradi suma izdaje vojaške skrivnosti priprli takratnega sodelavca Mladine Janeza Janšo, vojaški varnostni organi pa pripadnika JLA Ivana Borštnerja. Štiri dni pozneje, 4. junija 1988, so priprli še novinarja Mladine Davida Tasića, vojaški tožilec pa je obtožil tudi tedanjega urednika Mladine Francija Zavrla.

Po prvih aretacijah smo v uredništvu Mladine 3. junija ustanovili Odbor za varstvo pravic Janeza Janše, ki je pozneje prerasel v Odbor za varstvo človekovih pravic, ki mu je predsedoval Igor Bavčar. Vojaški tožilec pa je 30. junija proti četverici vložil obtožnico in predlagal, da se za Janšo, Borštnerja in Tasića podaljša pripor do konca sojenja.

Konec julija je senat vojaškega sodišča Borštnerja obsodil na štiri leta zapora, Janšo in Zavrla na poldrugo leto zapora, Tasića pa na pet mesecev. Sredi oktobra 1988 je vrhovno sodišče v Beogradu potrdilo sodbo ljubljanskega vojaškega sodišča, Tasiću pa zvišalo kazen na deset mesecev zapora. V začetku avgusta 1989 so pogojno izpustili Janšo, za njim pa še Tasića in Zavrla, medtem ko se Borštner aprila 1990 ni vrnil na prestajanje kazni.

Odbor je pred obsodbo četverice organiziral množične proteste pred stavbo vojaškega sodišča na Roški cesti v Ljubljani in na takratnem Trgu osvoboditve. Državljani so med drugim protestirali proti postopku v srbskem jeziku in sojenju civilistom pred vojaškim sodiščem.

V zadnjih 25 letih se je zgodilo marsikaj: Slovenci smo zaživeli v svoji državi, ki ima politične stranke, nekateri glavni akterji afere in Odbora so se politično ločili in pristali na popolnoma nasprotnih bregovih. A kot je povedal Mladinin kolumnist Jože Vogrinc v 15 let starem dokumentarcu Roška pripoved ulice: "Ampak, če me vprašate, ali bi kljub temu, da se zdaj z nekaterimi ljudmi ne pozdravljam, da se ne pogovarjam, da mislim radikalno drugače kot oni, ali bi še enkrat še šel na Roško - brez oklevanja pravim še enkrat bi šel. Dokler večina tistih, ki so prihajal na Roško še misli, da bi šli še enkrat, tako dolgo imamo kot družba prihodnost. Če pa večina ljudi misli, da ni bilo vredno, da se ne izplača, da ne bi več šli, potem je pa nimamo."