Dva leva / Vlado Miheljak: Politična levica

Stranka je na neki način kot letalonosilka in verjamem, da je za zelo dinamične duhove biti v stranki in zagovarjati isto stališče vsaj pol leta zelo velik napor. Zato se levi intelektualci ne udeležujejo strankarskega življenja, saj imajo raje individualno svobodo kot pa vztrajanje na levi fronti in postopno udejanjanje zamisli v življenje. Spraviti stvari v življenje pomeni, da za svoje zamisli pridobivaš podporo.

Starejši bralci Mladine in vsi, ki so konec osemdesetih že intenzivno spremljali politično dogajanje, se gotovo spomnijo t. i. Mladininega parlamenta. Namreč, ko je bilo medijsko prezentiranje javnomnenjskih anket še v povojih, smo (leta 1988) naredili prvo preferenčno simulacijo takrat še zadnje tabuizirane teme – večstrankarskega sistema. Zaradi banalnega dejstva, da je zelo velik del volilnega telesa imel zgolj stacionarni telefon, je bila anketa izvedena na solidnem terenskem vzorcu v t. i. face to face intervjujski situaciji. Ker je bil to čas morda celo večje sproščenosti kot dandanašnji, so bili rezultati ob predpostavki reprezentativnosti vzorca vsekakor relevantni. Poleg splošne ugotovitve, da je bila kvalificirana večina (63,9 %) za večstrankarski sistem ter da mu je nasprotovalo zanemarljivih 15,1 odstotka vprašanih, je bilo postavljeno še zanimivejše vprašanje, katero stranko glede na standardno »evropsko« ponudbo bi volili, če bi imeli to možnost. Takrat seveda še ni bilo nobene stranke. Pokazalo se je, da je največ anketiranim (35 %) blizu socialdemokratska opcija, nekoliko manj (25 %) krščanskodemokratska, 19 % zelena opcija, 7,7 % klasična liberalna, 9,8 % pa klasična komunistična. Rezultati so, resda predvsem zaradi provokativnega naboja, takrat odmevali ne samo v Sloveniji, ampak veliko bolj po Jugoslaviji in svetu.