Ovce brez pastirja strižejo tudi pozimi

Zagovorniki neoliberalnega pogleda nas, ki živimo v državah tretjega sveta in pa v bivših komunističnih državah, prepričujejo, kako lastnina ni pomembna, kako samo pridno in seveda poceni delajte, pa bodo že drugi poskrbeli za vas. Nič ni narobe s tujimi investicijami, nasprotno, zelo so zaželene. Vendar pa zgodovina kaže tudi, da brez močnega domačega kapitala ni kakovostnega razvoja družbe.

Trditev, da lastnina ni pomembna, je namreč v resnici osrednja prevara neoliberalcev. Premoženje ni vse, ampak brez njega ni skoraj ničesar. Lastnik je subjekt – ima možnost, da o svoji usodi odloča sam. Brez premoženja si objekt – o tvoji usodi odločajo drugi. Pa še v tem primeru ni vseeno, kdo je lastnik. Zato se je do premoženja in lastnine treba vesti z vso skrbnostjo in z vsem spoštovanjem. Premoženje ni samo denarna vrednost. V njem sta trdo delo in odrekanje – to vemo vsi mi, v njem so podjetnost, moč volje in pripravljenost na tveganje – to vemo tisti, ki smo ustanavljali in vodili podjetja, v njem so leta načrtovanja in potrpežljivega izpolnjevanja razvojnih politik, v njem je temelj suverenosti, ko gre za državo.

Danes to velja še bolj kot kadarkoli prej. Ko smo se s sprejemom evra odpovedali monetarni politiki, smo izgubili zelo močno orodje za reguliranje ekonomije, počasi, s konvergenco fiskalnih politik, bomo izgubljali še fiskalna orodja. Na koncu ostane orodij, s katerimi lahko vplivamo na razvoj družbe, zelo malo. Eno od njih je domače lastništvo ključne infrastrukture in strateških nosilnih podjetij. Če izgubimo še te, bomo kot država konkurirali bolj ali manj s koncesijami na ceno delovne sile in delovne razmere. Tako se v zgodovini ni vzpela praktično nobena družba.

Ko se odločamo o premoženju, še posebej velikem pomembnem premoženju, se zato odločamo z vso možno previdnostjo. Ko gre za tako premoženje, kot je Mercator, ki je s tretjinskim deležem največji trgovec na slovenskem trgu, ki je najpomembnejši prodajni kanal za slovensko živilsko industrijo – mimogrede, prek Mercatorja se v maloprodaji proda skoraj polovica vse slovenske hrane –, ne gledamo samo na velikost kupnine. Od njega je neposredno in posredno odvisnih več kot 70 tisoč delovnih mest v trgovini in pri dobaviteljih. Če upoštevamo še vpliv na primarno kmetijsko proizvodnjo, ta obseg doseže številko 100 tisoč. Poleg tega je Mercator eden najpomembnejših partnerjev slovenskih bank, izpostavljenost do Mercatorja pomeni več kot 2 % vse slovenske bančne aktive nemenjalnega sektorja. Kakovost teh plasmajev zelo vpliva na slovenske banke in državo, ki je dejanska ekonomska lastnica Mercatorja. Ne gre torej samo za kupnino. Poleg kupnine je še kako pomemben vpliv, ki ga ima prodaja na dobavitelje, zaposlene, na kmetijstvo, na konkurenco, na kakovost bančnih naložb, zaradi velikosti vplivov je treba upoštevati multiplikatorje na nacionalno ekonomijo in še kaj ... Če pride do prodaje take naložbe, kot je Mercator, je treba kupca skrbno preveriti, analizirati njegovo strategijo in motive, vire financiranja, njihov izvor in kakovost, skrbno ovrednotiti in pretehtati tveganja. Tako bi delal vesten, skrben gospodar.

Je kdo naredil analizo, kaj bo v razmerah trenutnega kreditnega krča Agrokorjev način plačevanja pomenil za slovenske dobavitelje in kaj za kakovost posojil bank?

Pa je to tako pri prodaji Mercatorja? Niti slučajno. Če bi resno analizirali poslovanje Agrokorja, bi ugotovili, da gre za firmo v resnih težavah, ki je v resnici v neprimerno slabšem položaju kot Mercator. Se vam ne zdi čudno, da ob polletju Agrokor še vedno nima objavljenega konsolidiranega finančnega izkaza za leto 2012? Da izkazov ne revidira ena od velikih znanih (»big four«) revizijskih hiš? Če bi šli na teren med dobavitelje, bi ugotovili, da živi samo zato, ker neizprosno sesa likvidnost iz svojih dobaviteljev z nemogoče dolgimi plačilnimi roki. Tako Večernji.hr navaja, da Konzum plačuje v 189 dneh, Belje pa v 488!!! Ugotovili bi, da svoje delavce plačuje tudi z boni Konzuma, barter ali plačilo z blagom pa je običajen način plačila za dobavitelje. Je kdo naredil analizo, kaj bi v razmerah trenutnega kreditnega krča tak način plačevanja pomenil za slovenske dobavitelje, kaj za kakovost posojil bank, ki so jih banke dale slovenskim dobaviteljem? Dnevnik je pred kratkim izračunal, da bi zahtevano povečanje obratnega kapitala slovenskih dobaviteljev preseglo pol milijarde evrov. To presega znesek kupnine za Mercator. Da ne omenjamo »sinergijskih učinkov« kar je samo drugo ime za prihranke na račun slovenskih dobaviteljev in slovenske delovne sile. Todorić prepričuje tuje investitorje (ker svojega denarja nima), da bo bodo sinergijski učinki 180 milijonov evrov na leto (Dnevnik). To pomeni 180 milijonov evrov letno manj za slovenske dobavitelje in slovenske zaposlene. To pomeni, da bo Agrokor izsesal kupnino iz Mercatorja in slovenskih dobaviteljev v dveh letih in pol. Je to v interesu države? Slovenskih dobaviteljev? Slovenskih bank?

Kaj bo že tako oslabljenemu Agrokorju pomenilo, da od 1. julija, ko bo Hrvaška vstopila v EU, ne bo imel več zaščite domačega trga, glavni izvozni trg – Bosna, pa bo sedaj uvedel carine za njegove izdelke? Bo šel sedaj presežek teh proizvodov v Slovenijo? Na čigav račun? Slovenskih dobaviteljev? Kaj pomeni to za kakovost kreditov, ki jih imajo slovenski dobavitelji pri slovenskih bankah?

Če pogledamo finančne podatke za Agrokor (tiste, ki so na voljo, torej za leto 2011), ugotovimo, da je kar tri četrt dobička na račun revalorizacije zemljišč. Donosi na obveznice Agrokorja se gibajo med 7 in 8 % (pa tudi 12 % so že dosegle), kar pomeni, da gre za smeti (junk). Mercator ima v povprečju bistveno boljše možnosti financiranja. Poleg tega ima Mercator več kot štirikrat toliko nepremičnin (približno milijon m2) kot Konzum, kar pomeni, da imajo krediti do Mercatorja realno kritje, česar ne moremo reči za Agrokor. Res pa je, da so praktično vse družbe Agrokorja že zastavljene Agrokorjevim kreditorjem. Se bo torej s prevzemom Mercatorja s strani Agrokorja izboljšala boniteta kreditov slovenskih bank do Mercatorja? Zelo težko. So banke vse to vkalkulirale v prodajo? Če niso, to pomeni, da uprave in nadzorni sveti teh bank hudo zanemarjajo dolžnosti poslovne vestnosti in da so možne odškodninske tožbe.

Tako Mercator kot Laško bi lahko na podlagi denarnega toka, ki ga generirata iz poslovanja, normalno poslovala, če bi jima podaljšali kredite.

Je kdo preveril, kako je Agrokor oz. Ivica Todorić doslej opravljal prevzeme podjetij? Je plačal obljubljeno, se je držal zavez? Zakaj potem tožbe opeharjenih delničarjev, kot v primeru prevzema velike agroživilske grupe PIK Belje? Delničarji tožijo Agrokor za kar 790 milijonov kun oziroma za več kot 100 milijonov evrov. Se to lahko zgodi tudi nam? Spornih primerov prevzemov je v primeru Agrokorja še veliko. Lep primer je bila pogodba, ki naj bi jo Agrokor sklenil s prodajalci Mercatorja konec 2011. Takega natega v svoji večdesetletni poslovni praksi na štirih celinah še nisem zasledil. Prazne obljube brez resnih jamstev in z brezzobimi sankcijami. Kaj vam pomagajo obljube o neodpuščanju zaposlenih, slovenskih dobaviteljih, imenu in sedežu, če jih ne krijejo trdna jamstva in ostre sankcije? Nič, so samo pesek v oči naivni javnosti. Po pričevanju nekaterih naj bi bila trenutna pogodba še slabša od prejšnje.

Glede na to, da je Agrokor v resni finančni situaciji, od kod mu denar? Je denar ameriškega sklada Blackstone in švicarskega UBS-a (ki je prevzel vlogo organizatorja od JP Morgana) njihov ali je samo krinka za denar sumljivega izvora? Zakaj se je iz posla umaknil kanadski Imperial Capital, ki bi prvotno moral biti eden glavnih financerjev, potem ko je naredil pregled poslovanja Agrokorja? Je izvedel kaj takega, kar je nesprejemljivo za resen kanadski sklad? Kaj je motiv tega kapitala? Mogoče, da se s preprečitvijo propada Agrokorja prek prisesanja na slovenske finančne seske prepreči popolno sesutje že tako oslabljenega hrvaškega finančnega sistema, med njimi predvsem Unicreditove podružnice Zagrebačke banke. Mimogrede, Unicredit je banka, ki je imela še pred enim letom skoraj 10 milijard evrov izgube in ki naj bi imela več kot pol milijarde evrov naložb v Agrokorju. Sicer sosedom Hrvatom želimo vse dobro, ampak zakaj bi morali to plačati Slovenci? Ker imamo presežke denarja ali zato, ker imamo korumpirano elito in oslabljeno državo, ki tako izpade lahek primer za plenjenje. Ali pa je motiv tudi slovenski?

Le malokdo ve, da so državne banke (NLB, NKBM) prek svojih podružnic v tujini (Adria Bank, Interfinanz, LHB Frankfurt) in sestrskih firm (Prvi faktor) na veliko financirale Agrokor, gre za stotine milijonov evrov. Adria bank z Dunaja (v 52-odstotni lasti NKBM in 23-odstotni lasti NLB) je pri financiranju družb iz skupine Agrokor presegla vse limite, ki veljajo za obseg kreditov do komitenta. Prvi faktor, polovično v lasti NLB in SID, naj bi na primer financiral odkup terjatev med hčerinskimi firmami Agrokorja. To je tako, kot da bi jaz prodal terjatev do svoje žene. Je v tem motiv finančnega ministra Čuferja, bivšega CFO NLB, da pritiska na prodajo Mercatorja? Zanimivo bi bilo videti, kakšna je skupna izpostavljenost državnih bank do Agrokorja in koliko posla so neposredno in prek posrednikov naredili z Agrokorjem. So tudi njega tako stiskali, kot so Pivovarno Laško? Ne morem se znebiti občutka (ker drugega racionalnega razloga ni), kot da je bil glavni namen, da se na vsak način izsili prodaja Mercatorja. Zanimivo bi bilo vprašati tudi Alenko Bratušek, nekoč nadzornico NKBM, zakaj je dovolila nakup 20 milijonov evrov delnic Mercatorja aprila 2010. Spomnimo se, takrat je NKBM iskala dodaten kapital zaradi težav s kapitalsko ustreznostjo. Razumem, da banka dobi delnice iz zavarovanja, ampak da v razmerah zaostrene kapitalske ustreznosti kupuje delnice podjetij, ki predstavljajo čisti odbitek od kapitala, to je pa težko razumeti. Razen če ni šlo za parkirišče delnic. Za koga?

V resnici sta Mercator in večina prodaje državnega premoženja samo boleča simptoma. Vir problema je v resnici degeneriran, nesposoben in korumpiran politični razred.

So vse to relevantna vprašanja? Se vam zdi, da bi nam morala naša politična in bančna elita odgovoriti? Na žalost odgovorov na ta vprašanja davkoplačevalci nismo nikoli dobili. Celo več. Imamo zelo slab občutek, da jih sploh niso hoteli iskati, še več, da so se hotela na vsak način pomesti pod preprogo, da ne bi motila »posla« , ki ga je treba speljati za vsako ceno, tudi v škodo države.

Gre za usodno igro s slovenskim živilskim sektorjem in strateškimi interesi države. Ste na primer koga, ki se profesionalno ukvarja s prodajo hrane, že kdaj vprašali, kako je prodajati hrano v Italijo ali Avstrijo? Povem vam, zelo težko! Pa ne zato, ker naša hrana ne bi bila kakovostna ali ker cena ne bi bila primerna. Zato ker države naredijo vse, da bi zaščitile svoj agroživilski sektor. Mimogrede: tudi Agrokorju ne uspe preboj na avstrijsko in italijansko tržišče, pa ima še malo manjše stroške od slovenskih dobaviteljev. Zato hrvaška država s subvencijami (okoli 20 milijonov evrov na leto) že leta drži Agrokor nad vodo in naredi vse, da ohranja delovna mesta, sicer bi se že zdavnaj sesul. Zato se naredi vse, da Agrokor za smešne zneske kupuje domače firme in da se jim kasneje odpisujejo tudi večdesetmilijonski krediti (na primer PIK Vrbovac). Če ne gre drugače, pa vrednostne papirje Agrokorja za milijardo kun kupi Hrvaški pokojninski sklad. Kaj pa delamo mi, Slovenci? Mi že leta, iz čistega diletantizma, razvojne brezciljnosti in neoliberalne ideološke zaslepljenosti, tako desnice kot levice, sistematično uničujemo lastne firme. Tako Mercator kot Laško bi lahko na podlagi denarnega toka, ki ga generirata iz poslovanja, normalno poslovala, če bi jima podaljšali kredite. Pa ne na deset let kot Agrokorju, sedem let bi popolnoma zadostovalo. Te družbe niso padle v težave zato, ker ne bi znale profitabilno delati osnovnega posla, v krizi so zato, ker morajo v razmerah kreditnega krča in oslabljenega domačega bančnega sektorja naenkrat vrniti kredite. Ker smo zaradi diletantizma države brez potrebe povzročili kreditni krč. V nasprotju z nami se druge države trudijo ohranjati delovna mesta in vrednost svojega premoženja, mi jih zapravljamo z neznosno lahkotnostjo.

Smo država brez vizije, brez strategije, brez ambicij, smo brez ponosa. Se zavedate, da je Todorićev Agrokor pred leti izvajal bojkot slovenskih izdelkov v svojih trgovinah? In temu se zdaj klanjajo slovenski politiki. Spomnimo se, kako smo se v primeru Laškega hoteli znebiti domačih tajkunov. Pri tem pa smo uničili ne samo Boška Šrota, Pivovarno Laško, naredili neskončno škodo v bankah, ampak smo v Slovenijo pripeljali tajkuna, ki je neprimerno bolj nevaren, kot je bil Šrot. Ne verjamete? Na hrvaškem Agrokor skupaj z Adris grupo Anteja Vlahovića obvladuje najpomembnejše časopisno distributersko podjetje Tisak z več kot 1600 prodajnimi mesti in praktičnim monopolom nad distribucijo tiska v državi. Na Hrvaškem ne boste opazili kakšne opazne kritike Agrokorja v glavnih tiskanih medijih. Pa ne da ne bi poznali razmer – ne drznejo si. Podobno je z nadzorom oglasnega prostora. Ko je Todorić pred kakšnim letom omenil, da ga zanima distribucija tiska v Sloveniji, sem se zgrozil. Če mu to uspe, ob hkratnem prevzemu Mercatorja in prevzemu Zavarovalnice Triglav s kapitalom Adris grupe, potem je to začetek konca demokracije v Sloveniji.

Ni bilo vedno tako. Nekoč, ob rojstvu te države, smo imeli sanje in upanje ter vztrajno voljo, s katero smo prvo desetletje in pol korak za korakom gradili družbo, v kateri bi bilo vredno živeti. V resnici sta Mercator in večina prodaje državnega premoženja samo boleča simptoma. Vir problema je v resnici degeneriran, nesposoben in korumpiran politični razred. Dokler tu ne bo korenite spremembe, Sloveniji ne bo šlo na bolje. Pri tem mi pride na misel hrvaški pregovor: »Ovce brez pastirja strižejo tudi pozimi.«