Kritika / 54. Jazz festival Ljubljana

54. izdaja ljubljanskega jazz festivala, ki je prejšnji teden zagotovo dominiral med koncertnimi dogodki v prestolnici, je ponudila pestro izbiro žanrov sodobne improvizirane godbe in jazza – pod skupnim vodstvom kuratorjev Bogdana Benigarja in Pedra Coste, lastnika jazzovske založbe Clean Feed, ki že tretjič zapored drzno snujeta kakovosten izbor gostujočih glasbenih imen.

Razlika med nekdanjimi programskimi koncepti festivala in njegovo podobo, kakršno poznamo že nekaj let, je predvsem v osrednjih temah oziroma fokusih. Lanski festival je bil posvečen novi jazzovski trobenti, letos sta se snovalca odločila ljubiteljem jazza ponuditi nekakšen presek življenja in dela Petra Brötzmanna, umetnika, ki je močno zaznamoval dogajanje v evropskem (pa tudi svetovnem) jazzu v zadnjih štiridesetih letih. Tako se je festival začel z odprtjem razstave njegovih likovnih del, saj vsestranski Brötzmann ne le muzicira, ampak se poleg tega ukvarja še s slikanjem.

Kot je bilo pričakovati, je letos festival ponudil pestro izbiro imen, ki bi jih z besednimi oznakami najlaže uvrstili v sodobno improvizirano godbo ali free jazz, zlasti v povezavi z Brötzmannom, ki se je za časa festivala občinstvu predstavil v štirih različnih zasedbah. Te so vključevale znana imena svetovne impro scene, kot so na primer saksofonist Ken Vandermark, bobnarja Chad Taylor in Hamid Drake ali legendi britanske in evropske free jazz scene, basist John Edwards in bobnar Stev Noble.

Poleg zadnjega večera, ki je bil rezerviran za tradicionalno prizorišče v Križankah, je večina nastopov potekala v Klubu Cankarjevega doma, vso pohvalo pa si organizatorji zaslužijo, ker so na zadnji dan festivala obiskovalcem ljubljanske tržnice v dopoldanskih urah ponudili nastop European Saxophone Ensembla, ta dan pa so bili brezplačno na ogled tudi vsi nastopi v Klubu CD, kar uvršča Jazz festival Ljubljana med najodprtejše in najdostopnejše tovrstne festivale.

Zadnji večer festivala je v Križankah postregel z eksplozivnim nastopom tria Brötzmann/Edwards/Noble, med katerim se je Brötzmann predstavil v najboljši luči, toda publika je očitno hotela Macy Gray, letošnjo zvezdo festivala, ki jo je David Murray angažiral kot pevko na zadnjem albumu svojega Infinity Quarteta. Murray, ki sodi med legendarna imena avantgardnega jazza, se je tokrat predstavil s klasično jazzovsko zasedbo, taktirko pa je med nastopom skupaj z njim prevzela Macy Gray, ki ni le izvrstna vokalistka, ampak se je izkazala tudi kot odlična zabavljačica, saj je publiko večkrat dvignila na noge, odpela pa je tudi svoj najprepoznavnejši hit iz devetdesetih let, skladbo I Try v jazzovski verziji.

Jazz festival je tudi letos dokazal, da ga vodita odlična kuratorja, ki ne popuščata pritiskom prostega trga, temveč se za nastopajoče, pa tudi za osrednje teme festivala odločata izrecno po najvišjih strokovnih merilih.