Intervju / Matjaž Manček: "K imidžu, pa tudi h konkretnemu ekonomskemu učinku, lahko pripomorejo kakšni Laibachi ali Umek."

Rok za zbiranje pripomb na osnutek Nacionalnega programa za kulturo se je iztekel, imeli ste jih tudi v Kinu Šiška. Moti vas predvsem del o glasbeni umetnosti, ki zanemarja neklasične oblike in zvrsti glasbe.

Sedanji predlog NPK je videti, kot bi ga pisali v zaprtem krogu institucionalne klasično-orkestralno-akademske sfere. Ukvarja se skoraj izključno z ohranjanjem ali celo širjenjem privilegijev, ki jih ima ta v primerjavi s preostalimi glasbenimi praksami. Jasno je, da je ta lobi močan, saj gre za velik denar in številna delovna mesta. A popolna usmeritev javnih sredstev, namenjenih glasbi, v to sfero, pomeni umanjkanje sredstev za ves preostali spekter glasb. Še v Italiji, kjer je opera eden od temeljev tamkajšnje kulture, ji sredstva odvzemajo. Pri nas pa si tega ne drznemo.

Zapisali ste, da druge države že več let financirajo tudi popularno glasbo, torej glasbo, ki se je razvijala od 20. stoletja naprej in se še razvija. Lahko ponazorite?

Omenil bi Jacka Langa, nekdanjega francoskega kulturnega ministra, ki je že pred 30 leti uveljavil koncept aktivne državne podpore popularni glasbi in prizoriščem, kjer jo izvajajo. Podporo ji danes nudijo skandinavske države, države Beneluksa, Švica, Nemčija, Avstrija, Poljska ... Preko kulturnih inštitutov in tako imenovanih »music export« pisarn pomagajo izbranim domačim glasbenikom vseh sodobnih zvrsti do nastopov na mednarodnih festivalih in samostojnih turnejah. Vzpostavitev take pisarne, ki bi imela nalogo promovirati in zagotavljati produkcijsko platformo za uveljavitev kakovostne slovenske glasbe v tujini, bi stala le okrog stotine letnega proračuna mariborske SNG Opere in baleta.

Kaj bi imeli od tega? Kaj imajo od tega države, ki to že počnejo?

S kvalitativno selekcijo perspektivnih domačih izvajalcev popularne glasbe, s kritjem dela njihovih potnih in produkcijskih stroškov ter z osmišljeno mednarodno promocijo si države zagotovijo tudi lastno promocijo. V ta namen niso »uporabne« le naravne znamenitosti, jezera, gore, toplice in šport, ampak lahko k imidžu, pa tudi h konkretnemu ekonomskemu učinku, pripomorejo kakšni Laibachi ali Umek. Omenil bi še ugodnosti festivalskega turizma, ki denimo na Hrvaško privablja množice koncertnih turistov in s tem tudi na kupe denarja.

Predvsem govorite o vzpostavitvi podpornega okolja za razvoj in mednarodno promocijo kakovostne slovenske sodobne urbane glasbene produkcije.

Horizont slovenske popularne glasbe – govorimo o najširšem pop-rock-etno-jazz-elektronika-hiphop-eksperimentala spektru – se konča eno uro vožnje iz Ljubljane v katerokoli smer. Domači izvajalec preigra klube in festivale dvakrat, trikrat, nato se »zacikla«. Poskuša čez mejo, a tam ga nihče ne čaka. Zato so potrebni podporni in promocijski mehanizmi, predvsem v smislu že omenjene pisarne, ki bi odprla možnost za selektivno in usmerjeno investiranje javnih sredstev za razvoj in podporo perspektivnim glasbenim umetnikom ter zmanjšala apatijo na domači glasbeni sceni.