Košarko sem začel igrati na peščenih igriščih, kakršna so še zdaj teniška. Žoga se je zelo nepredvidljivo odbijala. Šele kasneje so bila igrišča asfaltna, v Ljubljani smo igrali tudi na igrišču iz rezanih kock iz železniških pragov.

Leta 1970 je pri 32 letih kot kapetan domače reprezentance v Hali Tivoli dvignil pokal za naslov svetovnega košarkarskega prvaka in s tem končal izjemno športno pot. Triinštirideset let kasneje kot aktivni upokojenec spremlja košarkarski razvoj svojih vnukov in pričakuje začetek evropskega košarkarskega prvenstva v Sloveniji.

Košarka je zaznamovala vaše življenje, pa tudi zgodovino slovenskega športa. Kako ste se sploh znašli v košarki? In zakaj smo jo po vašem mnenju v Sloveniji tako vzljubili? V čem vidite njen čar?

To je zelo zanimiva igra. Tako ne mislim le zato, ker sem jo sam toliko časa igral. Prevzela me je že kot šolarja v Mariboru, kjer sem se prvič srečal z njo kmalu po koncu druge svetovne vojne. S košarko sem se lahko zabaval sam, izmislil sem si tako imenovano šolo, niz metov z dveh metrov z levo in desno roko, pa s treh, štirih in petih metrov. Lahko sem jo igral tudi s prijatelji. Pa tudi igra na en ali dva koša omogoča ogromno različnih kombinacij. In prav v tem vidim njeno poglavitno zanimivost. Vedno sem tudi trdil, da ima v košarki član ekipe v napadu vedno veliko prednost pred tistim, ki se brani. Napadalec ima v glavi eno izmed številnih kombinacij, branilec pa jo mora znati prebrati. Gre za igro, ki poleg telesnih sposobnosti zahteva tudi veliko mero inteligence. Pri tem zagotovo ne podcenjujem drugih kolektivnih iger, ki zagotovo vsebujejo oba elementa. Številne športe zelo cenim in jih rad spremljam, a sem prepričan, da jih košarka v tej kompleksnosti nadgrajuje. Zato je tudi postala tako priljubljena.