Učna ura za družbo

Igor E. Bergant, Novinar in voditelj, RTV Slovenija

20. 9. 2013  |  Mladina 38  |  Komentar

Poglejmo konkretne težave in rešitve, ki jih ponuja šport. Že na najsplošnejši ravni gre za dejavnost, kjer brez cilja in ustrezno usmerjenega truda ni mogoče doseči nič. Povedano drugače: cilj, po možnosti zelo jasno opredeljen (uvrstitev oziroma dosežek), narekuje strategijo. Če te ni, gre vsa še tako iskrena vnema skoraj praviloma v prazno. Cilj slovenske košarkarske reprezentance na domačem prvenstvu je (bil) kolajna, temu so bile podrejene priprave, izbira kadrov, pa tudi pragmatično ravnanje najodgovornejših med prvenstvom. Denimo, »počitek« Gorana Dragića na tekmi s Finsko v korist dodatnega razigravanja njegovih zamenjav. To je bila povsem logična in pragmatična odločitev, na žalost vseh, ki so bili na tej tekmi, a jo je treba razumeti v sobesedilu končnega cilja. Bistveno hujši problem je bil seveda odnos večjega dela moštva, ki se zaradi (ne)pomembnosti tekme ni raztrgal od prizadevnosti in ni izkoristil svojih dodatnih petih minut. To samo potrjuje staro in, žal, tudi v teh časih tako izrazito prevladujočo mentaliteto v okolju: ko ne gre zares (oziroma ne teče voda v grlo), je ultimativni trud prej izjema kot pravilo. V tem pogledu se v Sloveniji niti nekateri športniki še niso povsem otresli slabih navad družbe, iz katere izhajajo.

Kljub vsemu pa je šport, pa tudi slovenska košarkarska reprezentanca lahko zgled, kar zadeva veščino osredotočanja na bistvo, sodelovanje v skupini in smiselno uporabo kadrov, ki so na voljo. V sodobnem športu so zelo pogosti primeri, ko je neki posameznik v najodločilnejših sekundah kariere sposoben preseči vsa pričakovanja. Nadpovprečno število takšnih presenečenj znajo pripravljati predstavniki velikih držav, predvsem Američani (zaradi neznanskega motiva, ki izhaja iz strahovite notranje konkurence, ter zavedanja, da okolje prepoznava samo zmagovalce) ali Skandinavci (ti imajo zaradi robatega podnebja skozi generacije pridobljeno sposobnost osredotočanja; kako bi njihovi predniki v ostrih zimah sicer ujeli plen, če bi izgubljali pozornost in energijo z nebistvenim). V manjših in podnebno ugodnejših okoljih akterji zadovoljstvo prepoznavanja doživijo prej, prav tako pa se hitreje prepustijo motečim dogodkom, ki odvračajo pozornost. Za športnike, tudi v moštvenih igrah, je to lahko ključ do (ne)uspeha. Dobro vodenje in tudi primerno oblikovana zavest ter sposobnost osredotočenosti v odločilnih trenutkih sta sestavni del uspešnega dela v športu. Enako velja za kadrovanje, ki predpostavlja izbiro najkakovostnejših, hkrati pa, sploh v okoljih, kjer so možnosti omejene, prepoznavanje mest in vlog, ki razpoložljivim igralcem oziroma tekmovalcem najbolj ustrezajo. Tipičen primer takšnega uspešnega kadrovanja je nogometni selektor Srečko Katanec. Se spominjate njegove prve reprezentance, tako imenovane zlate generacije? Med njimi, razen Zlatka Zahovića in Đonija Novaka, Darka Milaniča in Mirana Pavlina, ni bilo širše mednarodno uveljavljenih nogometašev. A Katanec je znal večini izmed razpoložljivih igralcev najti ustrezno mesto ter jih povezati v dobro delujoč kolektiv. V tem je bila prava moč te reprezentance, v njeni uigranosti in usklajenosti, s katerima je kljubovala kakovostno boljšim tekmecem in jih tudi premagovala. Še več, nekatere pomembne ključne izide v kvalifikacijah za SP 2002 si je priigrala celo brez največjega zvezdnika in ustvarjalca Zlatka Zahovića. Nič čudnega, da je omenjeno moštvo razpadlo v trenutku, ko so notranja trenja postala prehuda in so kvarni vplivi okolja moštvo odvračali od osredotočenosti na bistvo. Skratka, sodobna Slovenija je na moč podobna slovenskemu nogometnemu kaosu na južnokorejskem otoku Džedžu leta 2002, le da v tem primeru ne gre za Šmarno goro, pač pa – pregovorno – kar za Triglav. Pri čemer v politiki nimamo niti iskrenih ljudi, kakršen je Katanec, niti zvitih genialcev Zahovićevega kova.

Sodobna Slovenija je na moč podobna slovenskemu nogometnemu kaosu na južnokorejskem otoku Džedžu leta 2002.

Pri tem pa kaže opozoriti še na kvarnost slabe volje in ozračja nasploh, na kar na primer opozarja naša nekdanja smučarska šampionka Petra Majdič, ki se ob koncu kariere ukvarja z organizacijo tečajev tako imenovanega team-buildinga. Poudarja, da je dobra volja pri delu temelj vsega. Ekipa lahko uspešno deluje le, če je sproščena, če ima veselje in voljo do dela. Kako lahko Slovenijo sploh premaknemo korak naprej, če je pri nas toliko sovraštva – do samega sebe in do drugih. V športu na dolgi rok ne morejo uspevajo Kalimeri, ki za svoje napake praviloma krivijo vse druge, ki glavne tekmece vidijo v soigralcih in ki – kadar jih ni zraven – uspeh rajši privoščijo drugim ... Spomnite se ganljivih prizorov Roberta Kranjca in Petra Prevca, ki so si ju po uspehih na ramena naložili slovenski sotekmovalci in tekmeci. Neprecenljivo in – v slovenskem okolju na številnih drugih področjih – povsem nepredstavljivo. Žal.

Šport je nazoren poligon za politiko in upravljanje (sploh v javnem sektorju), kjer nas lahko vrhunski domači tekmovalci, trenerji, sodniki (z dolgoletnimi izkušnjami tehnik hipnega odločanja v razmerah velikega javnega pritiska) in – to se v zblojeni Sloveniji sliši celo bogokletno – športni funkcionarji z izjemnimi mednarodnimi izkušnjami naučijo marsičesa, česar nam manjka, z občutkom za tako imenovani fair-play vred. Alternative seveda so: igranje za drobiž v globalni divji ligi, onstran pozornosti, varnosti in užitka, kot predmet posmeha drugih in v sramoto nam samim.