Eurobasket 2013 / Učna ura za družbo
Evropsko prvenstvo v košarki je še pred koncem (vnovič) pokazalo, zakaj je šport na svetu tako priljubljen, hkrati pa koristen v več pogledih: tudi kot zrcalo družbe in kažipot, kako izboljšati moteče in moreče dejanske razmere
Poglejmo konkretne težave in rešitve, ki jih ponuja šport. Že na najsplošnejši ravni gre za dejavnost, kjer brez cilja in ustrezno usmerjenega truda ni mogoče doseči nič. Povedano drugače: cilj, po možnosti zelo jasno opredeljen (uvrstitev oziroma dosežek), narekuje strategijo. Če te ni, gre vsa še tako iskrena vnema skoraj praviloma v prazno. Cilj slovenske košarkarske reprezentance na domačem prvenstvu je (bil) kolajna, temu so bile podrejene priprave, izbira kadrov, pa tudi pragmatično ravnanje najodgovornejših med prvenstvom. Denimo, »počitek« Gorana Dragića na tekmi s Finsko v korist dodatnega razigravanja njegovih zamenjav. To je bila povsem logična in pragmatična odločitev, na žalost vseh, ki so bili na tej tekmi, a jo je treba razumeti v sobesedilu končnega cilja. Bistveno hujši problem je bil seveda odnos večjega dela moštva, ki se zaradi (ne)pomembnosti tekme ni raztrgal od prizadevnosti in ni izkoristil svojih dodatnih petih minut. To samo potrjuje staro in, žal, tudi v teh časih tako izrazito prevladujočo mentaliteto v okolju: ko ne gre zares (oziroma ne teče voda v grlo), je ultimativni trud prej izjema kot pravilo. V tem pogledu se v Sloveniji niti nekateri športniki še niso povsem otresli slabih navad družbe, iz katere izhajajo.