Kritika / Anne Enright: Pozabljeni valček

+ + + +

Družinska srečanja

Enrightova, irska pripovednica, se loteva žive zdajšnjosti, v kateri ima ob poslih in službah in nenehnih premenah v novonastalih razmerah še vedno pomembno vlogo libidinalna ekonomija. Z naslovom nas Pozabljeni valček zavaja, v resnici gre za rekonstrukcijo prešuštva in kasnejše zveze, ki se porodi v glavi pripovedovalke ob podobi možakove nerazumljive odsotnosti in zazrtosti nekam stran, ta skrivnostnost in nekaj stavkov z začetka se kasneje presvetli v povsem drugačni luči.

Skrivnost se morda niti ne razkrije, ostaja živa in nedostopna, vendar je celoten roman kroženje okoli fascinacije z drugim, ki ostaja nedoumljiv in nemara ravno zato prevlada nad vsem znanim in vsakdanjim iz okolice, to pa botruje njeni radikalni odločitvi.

Koliko je hčerina posebnost vplivala na nefunkcionalnost prejšnjega zakona pripovedovalkinega ljubimca, koliko je njegova preveč navzven orientirana žena povzročila, da se sfiži in obrne proti družini njeno temeljno poslanstvo, vzgoja in skrb za otroka, in koliko je sočutnost tisto, kar nas prestavi v neki drug, najpogosteje neerotičen model druženja, vse to so vprašanja, na katera si mora odgovoriti. Trdno vpeta v družinske razmere, v na prvi pogled povsem delujočem razmerju, ki ga postavi na kocko zaradi nekoga, ki ji bo za vedno ostal skrivnost, kljub uvrtavanju v vse pore novega odnosa, kjer dobijo stavki za nazaj še večjo težo in pomen. Enrightova se ukvarja s spreminjanjem tradicionalne družine, oprte na večne vrednote in katolicizem, družina kot država dveh postane bistveno bolj fluidna in naključna, izpostavljena izzivom, na katere ni enoznačnega odgovora in zanje ne lahkih rešitev. Kolikor opisuje tudi delovni vsakdanjik vpletenih, je ta izpostavljenost hkrati zrcaljenje zaposlitvene negotovosti in spodbujanja k iskanju novih področij zaposlitve, ko začnejo zadeve v firmi škripati in se je treba odločiti za kvantni preskok, v novo panogo, se izpostaviti novim izzivom. Roman tako govori o vsesplošnem območju nelagodja, ki ga poglablja zavest o nevzdržnosti obstoječega ob zavedanju tveganja ob spremembi; iz Irske, ki jo še vedno zaznamujejo prekrokane noči in divje službene zabave, zajema ta proza tudi iz globalno spremenjene paradigme. Ne da bi jo prav posebej zanimali vzvodi, saj je osredotočena na družinsko dinamiko in krhko odprtost posameznikov navzven. Roman, katerega poglavja nosijo naslove rokovskih standardov, da bi nam ti priklicali prav posebno razpoloženje, torej vzame vzorec in ga poglablja in dolbe, da bi ugledali današnje stanje sveta, ki je tudi iz irske perspektive v tranziciji.