In zdaj nekaj popolnoma drugega

Vsakokratne obljube novega na našem političnem prizorišču postajajo podobne znamenitemu napovedniku skupine Monthy Python »And now for something completely different!«, ki mu je vedno sledil nič drugačen, pač pa tipičen pythonovski skeč. Podobno je z obljubami novih politik, s katerimi so nas in nas še naprej zasipajo razni politični newcomerji. Vedno jim sledijo iste, prežvečene in postane zgodbe, ki nas vrtijo v navzdol drveči spirali, v katero ujeti upamo le še, da bi bilo dno čim bližje. Če nič drugega, bo dno zagotovo ustavilo padanje. Zakaj potem vedno znova nasedemo praznim obljubam o novem, čeprav je že iz letala vidno, da gre za še eno predelavo že znanega? Odgovor je po mojem zelo zelo preprost: sprememb si v resnici ne želimo. O ja, že slišim stotine ljudi, ki sem jih pozimi srečeval na protestnih shodih, kako mi razlagajo, da jim je dovolj celotne politične garniture, da želijo videti nove obraze in spremembe. Nove obraze? Morda. Prave spremembe? Dvomim.

Zamislimo si popoldansko druženje ob kavi treh generacij žensk, babice, matere in hčere. Babica je agilna sedemdesetletnica z velikim meščanskim stanovanjem v središču Ljubljane. Upokojena je že dobrih petnajst let, in ker je nekdanja visoka bančna uslužbenka, prejema precejšnjo pokojnino. Hči je petdesetletna državna uradnica. Že pred petnajstimi leti je dosegla najvišji uradniški naziv in prejema temu primerno spodobno visoko plačo, ima službeni telefon in dela v veliki, prostorni pisarni v središču mesta. Z njo je na obisku tudi hči, vnukinja gostiteljice, tridesetletna umetnostna zgodovinarka brez redne zaposlitve, ki opravlja občasna dela turistične vodnice. S fantom, vrstnikom, spletnim grafičnim oblikovalcem brez resnih rednih dohodkov, živita v najeti garsonjeri, za katero najemnino plačujeta tudi tako, da si občasno nepovratno sposojata denar pri starših. Med babico in mamo ves čas obiska poteka živahna razprava, katero od njiju so bolj prizadeli vladni varčevalni ukrepi. Prva izračunava, koliko se ji je v zadnjih nekaj letih realno znižala pokojnina, ker se ne usklajuje več z rastjo stroškov, druga govori o že nekajletni zamrznitvi usklajevanja plač in napredovanj v javnem sektorju ter o tem, da sama lahko le sanja o upokojitvi pri letih, ko je bilo to dano njeni mami. Najmlajša članica družine ves čas odsotno molči, čisto na koncu pogovora pa objavi: »Odhajava. Seliva se v Berlin. Ne moreva več čakati. Tukaj za naju ni nobenih možnosti.«

Temeljna premisa poštenega in pravičnega družbenega dogovora bi morala biti, da so vse pridobljene pravice, ki mislimo, da jih kot posamezniki imamo, med seboj odvisne spremenljivke.

V Sloveniji se že nekaj let govori o pravični delitvi bremena gospodarske krize, ki smo ji priča, pri čemer vsak od nas s prstom kaže na tistega drugega, ki naj se mu naloži dodatno breme. Ob tem, odvisno od tega, iz katere generacije in poklicne skupine izhajamo, v obrambo svojih »pridobljenih pravic« neutrudno ponavljamo floskule, da nam v resnici ne gre za naše osebne plače in pokojnine, ampak se dejansko borimo za javno šolstvo, javno zdravstvo, profesionalno državno upravo, socialno državo ali konkurenčnost gospodarstva. Gospodarstveniki s prstom enkrat kažejo na predrag in nevzdržen javni sektor (katerega delež v BDP pa je, gledano v primerjavi z drugimi evropskimi državami, povsem normalen in povprečen), drugič spet na delavce, ki naj bi jim predrago prodajali svoje delo in s tem slabšali konkurenčnost (čeprav se večina teh delavcev komaj prebija iz meseca v mesec). Javni uslužbenci kažejo na lastnike kapitala, katerih dobički naj se obdavčijo, pa čeprav v resnici velika večina slovenskih podjetnikov zadnja leta o dobičkih lahko samo sanja, in še to le takrat, ko jih ne tlači mora, v kateri zaposlenim nimajo iz česa izplačati plače, kaj šele prispevkov. Oboji skupaj, javni uslužbenci in gospodarstveniki, kažejo na upokojence, ki, nebodijihtreba, res vedno več stanejo in so že predolgo v pokoju, pa čeprav si večina teh zajedavcev komaj privošči kaj več od tistega, kar je nujno za golo preživetje. Upokojenci jim odgovarjajo, da so si pokojnine sami privarčevali, čeprav je očitna resnica, da kasica prasica, o kateri govorijo, ne obstaja in da pokojnine financira zdaj aktivno prebivalstvo, katerega delež pa se nevarno zmanjšuje. Še najmanj glasni so tisti, mlajši od trideset let, ki so končali šolanje in zaman iščejo zaposlitev. Le tiho odhajajo drugam. V varčevalni vnemi smo jim pred nosom zaprli vsa vrata, ne zavedajoč se, da smo si s tem še dodatno nažagali že tako trhlo vejo, na kateri sedimo. Ko se zaradi varčevanja odločimo, da bomo število zaposlenih v javnem sektorju zmanjšali za neki odstotek, s tem ustvarimo nevzdržen prometni zamašek pred njegovimi vrati. Vsako leto se prednje postavi nova generacija diplomantov, ki ne more vstopiti in nadaljevati normalnega teka življenja. Namesto da bi pri recimo petindvajsetih letih začeli delati kot učitelji, zdravniki, medicinske sestre, socialni delavci, državni uradniki ter se tam do tridesetega poročali, imeli otroke, kupovali stanovanja, avte, hodili na počitnice – živeli, stojijo pred temi zaprtimi vrati in čakajo. Zaradi tega se pred vrati prodajaln avtomobilov nabirajo neprodani jekleni lepotci, v bilancah bank zevajo prazna stanovanja, BDP se zmanjšuje, gospodarstvo je izgubilo potrošnike, nima prihodkov, zato zahteva še dodatno krčenje javnega sektorja in ta še tesneje zapre svoja vhodna vrata. Vidite, kako hitro smo z zgodbo naokrog. Seveda, saj smo vendar v spirali.

V resnici potrebujemo nekaj popolnoma drugačnega, vendar to niso najprej novi politični obrazi, ki se nam oziroma nam jih ponujajo neke zakulisne strukture, podobno, kot nam finančniki ponujajo vedno nove finančne instrumente. Še pred tem, pred novimi političnimi obrazi, bi morali v družbi začrtati pogoje pravičnega in poštenega družbenega sodelovanja z namenom premagovanja gospodarske krize, ki se bo sicer prevesila še v družbeno in moralno. Temeljna premisa takšnega poštenega in pravičnega družbenega dogovora bi morala biti, da so vse pridobljene pravice, ki mislimo, da jih kot posamezniki imamo, med seboj odvisne spremenljivke. Višina pokojnin tako ne more biti nedotakljiva in neodvisna od tega, koliko je zdaj aktivno prebivalstvo sposobno prispevati v pokojninski sklad. Seveda to ne pomeni parcialnih nesorazmernih rezov pri posameznih kategorijah, ampak sorazmeren, pošten način delovanja, pri katerem se enako obravnavajo vsi upokojenci. Če se pokojnine ne financirajo iz prihrankov zdajšnjih upokojencev, temveč jih financirajo prispevki aktivnega prebivalstva, potem bi bilo denimo pravično in pošteno, da bi vsakič, ko se zaostrijo pravila izračunavanja višine pokojnine, na novo izračunali pokojnine vsem upokojencem, ne da se nova pravila uporabijo zgolj za tiste, ki se šele upokojujejo, saj se z zaostrenim načinom izračunavanja pokojnin novih upokojencev vzdržuje višina pokojnin tistih že upokojenih, za kar seveda ni nobenega pravičnega in poštenega argumenta.

Podoben premik v pošten in pravičen družbeni dogovor je potreben pri razmišljanju o javnih uslužbencih in njihovih plačah. Sedanji položaj, ko se višina plač in pridobljenih pravic nekoliko starejših javnih uslužbencev, ki so še v normalnih časih dosegli vsa mogoča napredovanja, plačilne razrede in druge bonitete, financira z že več let trajajočo prepovedjo napredovanja njihovih nekoliko mlajših kolegov ter odpuščanjem in prepovedjo zaposlovanja tistih še mlajših, z medgeneracijskega vidika ni niti pravična niti poštena. Pravičen in pošten medgeneracijski dogovor na tem področju je lahko samo takšen, ki zagotavlja zračen javni sektor, javni sektor z odprtimi vhodnimi in izhodnimi vrati, v katerega vsako leto vstopajo nove generacije pripravnikov, ki nato z leti počasi plezajo po uradniški piramidi napredovanj in nagrajevanj in na koncu kariere izstopijo med upokojence skozi odprta vrata na drugi strani. Takšnega javnega sektorja seveda ni mogoče zgraditi, če neka skupina javnih uslužbencev svoj sedanji status varuje kot nedotakljivo pridobljeno pravico, saj neizogibno zmanjka sredstev za nova napredovanja in nove zaposlitve. V izrednih razmerah krča in zmanjševanja potrošnje, ki sta v resnici tista, ki dušita gospodarstvo, ne pa delež proračunskih sredstev za javni sektor, kot gospodarstveniki večinoma trdijo, bomo tako dolgo, dokler bodo veljali izredni ukrepi. In prepovedi zaposlovanja in napredovanja ter odpuščanje v javnem sektorju so izredni ukrepi. V trenutku, ko bomo odprli vhodna vrata javnega sektorja in bodo skoznje vstopile nove generacije, se bo nadaljeval normalni tek življenja njihovih pripadnikov, ki smo jim predhodniki za nedoločen čas dali odmor, potrebovali bodo avte, stanovanja, privoščili si bodo dopuste, postali bodo potrošniki, ki jih gospodarstvo tako nujno potrebuje.

Če morajo torej za pošten in pravičen družbeni dogovor o izhodu iz krize vse t. i. pridobljene pravice posameznika postati medsebojno odvisne spremenljivke, pa je treba hkrati tako kot v vsaki spodobni enačbi določiti tudi konstante, tiste nespremenljive vrednosti. To v pravičnem in poštenem družbenem dogovoru ne morejo biti posamične oziroma pravice posameznika, konstanta so lahko le pravice družbe kot celote. Če bi parafraziral Margaret Thatcher, bi rekel nekaj takega kot: ni nedotakljivih dohodkovnih pravic posameznika, so le nedotakljive pravice družbe kot celote. Z določitvijo konstant bomo namreč začrtali obrise družbe, v kakršni želimo živeti, zato so konstante, za katere glasujem: svoboda polne družbene participacije vseh članov družbe, kakovostno in vsem dostopno izobraževanje, zdravstveno in socialno varstvo, učinkovita pravna država, ničelna toleranca, kar zadeva korupcijo, delujoč, z močnimi regulatorji zaščiten trg, na katerem pod poštenimi pogoji tekmujejo gospodarske pobude, enakomernejša porazdelitev bogastva, ki izključuje ekscesno visoke prihodke v finančnih ustanovah, še posebej tistih v državni lasti …

Šele ko bomo kot družba sprejeli pošten in pravičen družbeni dogovor o premagovanju krize, bodo na prizorišče lahko stopili res novi obrazi. Do takrat smo obsojeni na razne gazde, mojstre, prince in vicmaherje, ki z našimi posamičnimi interesi mešetarijo za svoj dobiček, medtem ko vsi drugi v spirali drvimo navzdol.