Vanja Pirc

 |  Kultura

Pijanec, najstnik in pikado

Na festivalu LIFFe tudi Zoran, moj nečak idiot

Rok Prašnikar kot Zoran.

Rok Prašnikar kot Zoran.
© Uroš Abram

Med filmi, ki si jih lahko te dni ogledamo na 23. ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe, je tudi italijansko-slovenska koprodukcija Zoran, moj nečak idiot, prvi celovečerec italijanskega režiserja Mattea Oleotta in, kot kaže, tudi najuspešnejši filmski projekt, ki so se ga doslej skupaj lotili filmarji s slovenske in italijanske strani sicer vse manj vidne državne meje.

Režiser Matteo Oleotto se je filma lotil, potem ko se je po trinajstih letih življenja v italijanski prestolnici vrnil v domačo Gorico. Takrat je začel še pozorneje opazovati okolje, v katerem je odraščal, in najbolj so se ga dotaknili ljudje s podeželja na “njegovi” strani meje, ki leta in leta živijo eno in isto življenje, v katerem se nikoli prav zares nič ne zgodi, a vseeno ne zmorejo seči ven iz svojih miselnih in fizičnih okvirjev.

Vse te ljudi je združil v vlogi ciničega, zagrenjenega, lažnivega, popolnoma neodgovornega pijanca Paola, ki ga je upodobil priznani italijanski igralec Giuseppe Battiston, sicer domačin iz Vidma, in jih nato skušal vreči iz ustaljenih tirnic tako, da je nepričakovano soočen s prihodom Zorana, posebnega izredno sramežljivega najstnika iz Slovenije, ki ga je upodobil Rok Prašnikar.

In prav ta dva lika, ki skupno točko najdeta šele, ko se izkaže, da je Zoran naravni talent za pikado, in začneta šele potem počasi spletati topel, srčen odnos, zgovorno, čeprav pogosto tudi karikirano, prikažeta, da življenje na obeh straneh meje kljub njenemu formalnemu padcu še zdaleč ni tako harmonično in idilično, kot bi lahko bilo, temveč je še vedno zaznamovano s predsodki in stereotipi.

Kljub temu je Zoran, moj nečak idiot film o povezovanju, o tem, da vendarle živimo v enem samem kulturnem prostoru. Njegova ključna lastnost pa je, sploh v nasprotju z zadnjim resnično odmevnim (bolje rečeno: zloglasnim) filmom, ki se je ukvarjal s slovensko-italijanskimi odnosi, Srcem v breznu, ki je šestdeset let po končani drugi svetovni vojni obsodil komunizem in fojbe, hkrati pa, podobno kot pri nas domobranci, zanikal fašizem, narodov ne razdružuje in ne razvnema nestrpnosti, temveč, povsem nasprotno, kliče k večji strpnosti in sožitju.

Film, pri katerem sta združili moči zamejska produkcijska hiša Transmedia (Aleksandrinke, Archeo) in slovenska Staragara (Kruh in mleko, Circus Fantasticus, Archeo), je premiero doživel na beneškem filmskem festivalu, v isti dvorani kot Razredni sovražnik Roka Bička. Ta se je domov vrnil z nagrado Združenja evropskih in sredozemskih kritikov, Battinston si je z vlogo Paola v Zoranu, mojemu nečaku idiotu prislužil posebno omembo. Zoran je hkrati dobil nagrado občinstva in nagrado Fedic zveze italijanskih kinoklubov, omenili pa so ga tudi v posebnem projektu, ki se zavzema za distribucijo italijanskih in evropskih kakovostnih filmov, ki sicer le stežka najdejo pot v kinodvorane.

Zorana smo si pri nas lahko premierno ogledali na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, kjer je uplenil vesni za najboljšo scenografijo in najboljšo manjšinsko koprodukcijo, zdaj pa se je na ljubljanskem LIFFu prebil v kategorijo Perspektive, kjer predstavljajo filme, ki obetajo, da bodo režiserje naredili za velike filmarje. Zavrteli ga bodo štirikrat, najprej to soboto in nedeljo, 9. (Linhartova dvorana Cankarjevega doma, Ljubljana) in 10. novembra (Kino Komuna, Ljubljana), nato pa še 13. (Kinodvor, Ljubljana) in 16. novembra (Kolosej, Maribor).

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.