Kritika / Iztok Geister: Risarica

+ + + + +

Romaneskni dnevnik.

Pesnik, bard narave in esejist tokrat v novem žanru. Po zastavku je parafraza Lolite – ona 19, on pol stoletja več, po vsebini Madam poljskega pisatelja Libere, ko subtilno tke sublimirani odnos. Toda ključen je stil, v katerem se avtor, ki je izšel iz skupine OHO s konca šestdesetih let, igrivo polasti sodobne tehnologije esemesanja in jo napolni s haiku sporočili tipa: »Odprl sem ti vrata hiše, odstrl okna svoje duše in odmašil žlebove svojega srca.«

Vendar delo ni larpurlartistično, saj izpostavlja antropološki fenomen večnega mladeniča, katerega sicer karikira, a mu pripiše živost neprestanega izmišljanja: od oživitve pozabljene besede pesmenik pa do čuda ljubezni, ki jo izpelje iz skupnega projekta knjige – on kot esejist favne, ona kot njena risarka. Leitmotiv je kajpak zavračanje, ki pa se mu junak vseskozi izmuzne, saj ga zanimajo pot, trenutek, detajl in ne lov za ciljem, kar mu na koncu tudi omogoči, da izstopi z dialektičnim obratom.

A avtor sočasno zarisuje še fenomenologijo ljubezni, on temu reče »sorodni duši«, pri čemer ni smoter njuno zlitje, temveč način, kako s pogledom na naravo, besede in stvari ustvarjati nekaj, česar poprej ni bilo, a ostati vsak-

sebi in v poštenosti izrekati in odrekati želje enega in drugega.

Torej Sizif, ki za navidezno liriko govori z zadovoljno ironijo in ki z dnevnikom iz poraženca ne naredi ravno zmagovalca, ampak zadovoljnega poraženca, ki stopi k novi skali, medtem ko zmagovalka …

Skratka, literatura kot kreacija odnosov in seveda samega sebe.