Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

14. 2. 2014  |  Mladina 7  |  Pod črto

Večni prag megalomanstva

Pravzaprav je težko ugotoviti, koliko je kdo velik ali majhen. Kaj naj rečemo o Nemčiji, denimo? Koliko je velika ali majhna?

Kako malo in redko v današnjem svetu omenjajo megalomanstvo. A postalo je del življenja, neizbrisljiv način napredovanja. Malo je pojavov, ki bi se mogli urejati z manj pohlepa po velikopoteznosti. Začnimo s svojo deželo, ki jo nekateri moji novinarski kolegi radi imenujejo državica ali deželica. Ne zato, ker je ne bi imeli radi, le zato, da lahko ugovarjajo in trdijo, da nismo tako majhni, kot se zdi.

Ko smo vstopili v svet sorazmerne neodvisnosti, bi se lahko vnaprej odločili, da ne bomo imeli ministrstev kakšne mogočne širine, kot smo jih vendarle takoj ustanovili. Delovati majhno ni posebnost majhnih držav, pogosto je prav nasprotno. V poudarjanju samostojnosti živi želja po enakosti, v tem primeru enakosti z velikimi. Mali se potrudi, da je videti čim večji, v velikosti se kaže njegova želja po enakopravnosti. O ne, dežela ne sme imeti malo ministrstev in drugih uradov in ti ne smejo biti majhni. To bi pomenilo, da nam manjka čut za neodvisnost.

Kaj pa priznani veliki? Ali je dovolj le to, da imajo občutno moč, ali se mora moč vendarle nenehno dokazovati, da bi delovala vsaj na prvi pogled učinkovito?

ZDA so velika sila vsaj že 200 let, tako pa jih imenujemo šele od druge svetovne vojne. Ker so tako hotele in se potrudile, da tudi navzven vedno pokažejo, da so velika sila. A to ne bi bilo dovolj. Američani so, da bi bili super sila, ki ima le dva dostojna tekmeca – Sovjetsko zvezo, dokler se ni vrnila pod naslov navadne Rusije, in super silo v nastajanju, Kitajsko –, po zmagi v zadnji svetovni vojni vložili ogromno političnega in človeškega truda, da bi se svet vedno zavedal, da ima opravka z nečim ogromnim. Za to so brez težav porabili milijarde.

Vojne so potekale tudi zaradi tega, da bi se predstava utrdila v zavesti človeštva. Če so se zdaj pojavile težave, denimo z neuspelima vojaškima pohodoma v Irak in Afganistan, potem je bilo treba nekaj narediti, da se položaj sile potrdi, tako ali drugače.

Rusom je v tem pehanju najtežje. Ker je to praktično nemogoče na bojnem polju ali nemara z gospodarstvom, pride prav vse – tudi predraga in v resnici nepotrebna organizacija olimpijskih iger. Superiger. Čeprav ali ravno zato, ker potekajo na ozemlju, ki si ga je Rusija prisvojila šele v zadnjih 200 letih. Na večno nemirnem Kavkazu.

Veliko je seveda zapisano neizogibnemu propadanju. V zgodovini so vsaj doslej propadle vse pomembne velike sile, vsi imperiji. Z redkimi izjemami pa tudi vse večnacionalne države. Biti velik pomeni hkrati biti pripravljen na propadanje ali vsaj krčenje. Prav tako biti majhen še ne pomeni, da ne bi pod nobenim pogojem mogel priti do položaja velikega naroda ali države.

Pravzaprav je težko ugotoviti, koliko je kdo velik ali majhen. Kaj naj rečemo o Nemčiji, denimo? Koliko je velika ali majhna? Prav zdaj je čas, ko o pomembnosti, moči ali šibkosti te dežele lahko razmišljamo, ne da bi bili v nevarnosti, da se v mnenju zmotimo.

Nemci so se dvignili iz ruševin neverjetnega vojaškega in moralnega poraza tako kot najbrž noben drug sodoben narod. Milijoni ljudi iz vse Evrope, pa tudi iz Azije bi si zase in za družino raje našli mesto tam kot doma. Vse slabo, kar se je nabralo pri drugih narodih, ki sanjajo o življenju med Nemci, je bilo po zadnji vojni neverjetno hitro pozabljeno. Nemci so se nam kmalu začeli dozdevati bolj simpatični kot denimo Francozi, naši zavezniki v vrsti vojn. Veliko slabega je brez težav pozabljeno, veliko tistega, kar v nemškem značaju cenimo, je prišlo do popolne veljave. In vendar manjka zadnja beseda. Nič čudnega, saj sami Nemci ne vedo, ali so veliki ali majhni. Obnašajo se tako in drugače. Kot da ni prostora za megalomanstvo, a rekel bi, da je v nemških srcih to izginilo. Sami zdaj ne vedo, s čim bi se lahko predstavljali kot veliki. S stroji?

Bilo bi koristno, če bi o megalomanstvu ne le razmišljali, temveč glede tega tudi ustrezno ravnali. Poglejmo svetovne razmere. Največje sile so takšne le pod določenimi pogoji. Velike so bile, lahko so tudi danes, toda ali bodo takšne še jutri? Bodimo pošteni in povejmo, ali smo pred 40 leti zaznali, da bo s tako hitrostjo razpadla ena od dveh nedvomnih jedrskih supersil –SZ. Saj so se vsi do zadnjega trenutka obnašali do Moskve tako, kot je ustrezalo splošni predstavi o supersili.

Naj ne zaobidemo ZDA. V njihovo neomajno moč verjamejo vsi, zatona si v tem trenutku ne more predstaviti nihče na svetu. Verjetno je to tudi nemogoče. ZDA so bile, so še in bodo še kdove koliko časa svetovna sila. In vendar. Ali si lahko predstavljamo vojni spektakel, ki bi se tako očitno spreminjal v utrujajoč pohod, iz katerega se bo Amerika morala razmeroma hitro umakniti tudi zato, da bi ohranila sloves supersile? Očitno je, da uradno ne bodo nikoli govorili o porazu. Supersile ne doživljajo porazov, lahko le enega, a tudi po njem supersila ni več supersila. Morebiti lahko to rečemo že o Rusiji, kjer en sam človek, njen predsednik, javno govori, da se je SZ zgodila tragedija. Druga supersila se trudi, da ne bi doživela ruske usode, a prihodnost je vse bolj nejasna. Gre pravzaprav le za nekaj. Ali je dobro, da se kdorkoli počuti kot velika sila in sebe tudi predstavlja tako, če se izrazu supersila že izognemo? Odgovoriti na to vprašanje bi bilo vsaj človeško zelo pomembno za prihodnost. Če bi razbistrili logiko moči in spoznali meje, ki jih nihče niti v lastnem interesu ne sme prestopiti, potem bi lažje dihali vsi. A kako premagati megalomanijo v sebi?

Sedanja edina supersila ogromno truda in smešno veliko denarja zmeče v koš svetovnega pohoda, toda kaj jo čaka na koncu tega, ne ve. Ameriška zgodovinarka Barbara Tuchman je v opisu ameriškega pohoda v Vietnam že povedala, da se veliko lahko spremeni v farso. Ameriški predsednik vedno konča z napovedjo opustitve nekega vojaškega pohoda, kaj bo potem, pa še ni bilo ugotovljeno. Ali bodo v Kabulu v bodoče vladali Američani ali talibani, ki bi jih Američani priznali pod rahlo spremenjenim nazivom?

Vrnimo se k tistemu, s čimer smo začeli, k megalomanstvu. Posebnost tega neizogibnega svetovnega pojava je v tem, da se ga je zelo težko znebiti. Bilo bi denimo bolje izogniti se pohodom, kot se jim pozneje odpovedovati ali jih prekrivati z ustreznimi opravičili. Kakšno bi bilo življenje, če velika sila kratko malo ne bi hodila na svetovne pohode? Tega ne vemo. Najbrž tudi ne bomo izvedeli.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.