Kritika / Batler

zadržan +

Rojstvo naroda.

Predstavljajte si Služkinje v Beli hiši, pa dobite Batlerja. Tu imate namreč človeka, ki je bil vedno tam, kjer je bila zgodovina – vedno je prisostvoval velikim dogodkom in velikim odločitvam, vedno je bil zraven velikih zgodovinskih osebnosti.

Ne, ni Forrest Gump, ampak Cecil Gaines (Forest Whitaker), afroameriški batler. In ne, ni 12 let suženj na kaki rasistični južnjaški plantaži, ampak 34 let služabnik v Beli hiši, v katero se prebije z rasističnega juga, tako podobnega tistemu iz filma 12 let suženj, da bi lahko njegovega sadističnega, posiljevalskega, morilskega gospodarja igral kar Michael Fassbender. Cecil služi kopici ameriških predsednikov, med katerimi se giblje kot duh (kot da ne obstaja), toda služi jim zvesto in spoštljivo. Skoraj brez besed. Ne da je bila Amerika nemi film: pridejo Martin Luther King, Freedom Riders, gibanje za državljanske svoboščine, Malcolm X, Vietnam, Črni panterji ipd., Gaines pa ostaja ponosni batler, le njegov otožni pogled – njegov blues, če hočete – naj bi nas navdal z občutkom, da s tem predsednikom »signalizira«, kaj naj v tem ali onem »odločilnem« trenutku storijo. Predsednike bolj karikirajo kot igrajo Robin Williams (Eisenhower), James Marsden (Kennedy), Liev Schreiber (Johnson), John Cusack (Nixon), Alan Rickman (Reagan) in drugi. Mariah Carey karikira Cecilovo mamo, Oprah Winfrey njegovo mamo, Jane Fonda pa Nancy Reagan. Batler izgleda kot karikatura boja za državljanske svoboščine, toda zgodovina boja za državljanske svoboščine – boja proti rasni segregaciji – je za Američane očitno sprejemljiva le kot karikatura. Vzemite le obe skrajnosti tega boja: na eni strani imate Cecila, ki hoče, da bi Bela hiša osvobodila črnce, na drugi strani pa imate Črne panterje, ki hočejo, da se črnci osvobodijo sami. Jasno, oboji, ameriški predsedniki, ki niso marali Črnih panterjev, in Črni panterji, ki niso marali ameriških predsednikov, so hoteli osvoboditi črnce, toda ameriški predsedniki so tu sprejemljivejši od Črnih panterjev. Ameriški predsedniki so beli – kot je bela večina članstva Akademije, ki podeljuje Oskarje. Batler, posnet po resnični zgodbi, izgleda tako, kot da je narejen za Oskarje, toda v oskarjevski nekontroverznosti tako pretirava, kot da hoče dobiti Nobelovo nagrado za mir.