Zbogom, Lenin po ukrajinsko

Ko so 8. decembra 2013 na nekdanjem Trgu oktobrske revolucije v Kijevu zrušili Leninov kip, bi moralo biti popolnoma jasno, kakšna prihodnost čaka Ukrajino. Do danes so besni protestniki odstranili že kakih sto izmed 1500 Leninovih spomenikov po vsej Ukrajini.

Mi iz nekdanje Jugoslavije bi lahko rekli: nič novega. Dokaj dobro se spominjam, kako so nacionalisti na Hrvaškem v začetku devetdesetih let uničevali antifašistične spomenike. Nekateri so urinirali po njih, drugi so podstavljali bombe. Od leta 1990 do 2000 so v državi uničili skoraj 3000 spomenikov antifašizmu.

Zakaj bi bilo v Ukrajini drugače? Po padcu komunizma so tudi na Poljskem neizprosno zrušili vse komunistične spomenike, leta 2007 pa so celo predlagali zakon, na podlagi katerega naj bi uničili prav vse spomenike iz komunističnega obdobja. V Vzhodni Nemčiji je potekala dokaj artikulirana razprava, kaj ohraniti in česa ne. Madžari so spomenike odstranili in jih strpali v »spominski park«.

Naj se torej, ko gre za Ukrajino, čudimo, kako da so proevropski protestnik bes zlili ravno na Lenina? Kolikor vemo, spomeniki Leninu v Ukrajini niso le simbol »komunizma«, ampak predvsem Putina. To je potrdilo tudi rusko ministrstvo za informiranje, ko je pred kratkim uradno zahtevalo, naj protestniki nehajo rušiti spomenike, in sporočilo, da je »Rusija ogorčena nad podiranjem spomenikov v Ukrajini«. Seveda vsi vemo, da Rusija že nekaj časa ni več komunistična država. Zakaj torej prav Lenin?

Omenimo dva znana filma, v katerih Lenin, natančneje njegov kip, igra pomembno vlogo. Prvi je mojstrovina Odisejev pogled (1995) grškega režiserja Teodorosa Angelopulosa. V filmu Leninov kip, potem ko ga zrušijo, obglavljen plava po Donavi. Kmetje, zbrani na rečnih bregovih, opazujejo, kako razbitine zgodovine nosi mimo njihovih domov. Razkosani Lenin jasno simbolizira konec neke dobe. Ležeč na hrbtu, kot bi z ukazovalno dvignjenim prstom kazal proti neki neznani prihodnosti.

Drugi film je seveda nemška tragikomedija Goodbye, Lenin! (2003) režiserja Wolfganga Beckerja. Dogajanje filma je postavljeno v Vzhodni Berlin leta 1989. Mladenič želi mater, ko se ta zbudi iz dolgotrajne kome, obvarovati pred usodnim pretresom in ji zato prikriva, da njene ljubljene Vzhodne Nemčije ni več. V enem izmed nadrealističnih prizorov Christiane, ki se je zbudila iz kome, odide iz stanovanja. Staro pohištvo sosedov je nagrmadeno na ulici, namesto trabantov se prodajajo BMW-ji, povsod pa je videti reklame za zahodna podjetja, kot je recimo IKEA. Potem jo, vso osuplo, preleti vojaški helikopter, ki nosi zgornjo polovico ogromnega Leninovega kipa, katerega roka se izteguje proti njej, kot da ji kip govori: »Pojdi z mano in se reši te potrošniške more!«

Kaj ta filma razkrivata o usodi današnje Ukrajine? Celo če bodo vse spomenike Leninu kmalu uničili, bo njegov duh še naprej lebdel nad prihodnostjo te države kot spomin na preteklost, ko je njegov prst kazal v prihodnost, ki je prinašala vsaj nekaj varnosti. Ko bodo uničeni vsi spomeniki, pa bo Ukrajina končala v filmu Goodbye, Lenin!

To je prihodnost, ki jo že živimo. Se je mogoče čuditi temu, da je Leninov kip v Kijevu stal prav pred pokrito tržnico Besarabski, okrog katere je videti vse polno reklam za evropske banke in korporacije, in da je v pogovornem jeziku dobil vzdevek »Lenin, ki kaže proti trgu«?

Kolikor vemo, je odgovornost za odstranitev Leninovega kipa prevezala nacionalistična stranka Svoboda. Jurij Sirotjuk, tajnik stranke in poslanec v parlamentu, je to dejanje razglasil za simbolični »konec sovjetske zasedbe in začetek dokončne dekolonizacije Ukrajine«. Toda te njegove besede bi morali obrniti. Namesto dokončne dekolonizacije Ukrajine je padec Leninovega kipa v resnici označil začetek dokončne kolonizacije Ukrajine.

Dokaz za to prihaja prav iz Rusije. Lahko se sliši kot perverzna šala, toda kaj je storil Mihail Gorbačov takoj po »dokončni dekolonizaciji ZSSR«? Nekdanji sovjetski voditelj, znan po »restrukturiranju« ruskega gospodarstva, je leta 1997 posnel reklamo za podjetje Pizza Hut. V reklamnem filmu ga vidimo, kako kosi z vnukinjo Anastasijo, medtem ko se Rusi prepirajo o njegovi zapuščini (jim je prinesel gospodarsko svobodo ali propad?). Na koncu reklame pa ga vsi hvalijo – ker jim je prinesel pico!

Gorbačov je pozneje zatrdil, da je reklamo posnel, da bi zagotovil sredstva svoji fundaciji. Poleg tega je opazil, da pica združuje ljudi. Desetletje pozneje je posnel reklamo za modno hišo Louis Vuitton.

No, če skrajšamo zgodbo: namesto »dokončne dekolonizacije«, s katero naj bi se rešili komunizma, smo pravzaprav dobili »dokončno kolonizacijo« prostega trga. Ukrajinski protestniki, proevropsko usmerjeni ali nacionalisti, ne razumejo, da je Ukrajina že globoko vpeta v svetovni trg. Kot pravi ekonomist Michael Roberts, »se je ukrajinsko ljudstvo znašlo pred Hobsonovo izbiro: ali KGB-jev surovi kapitalizem iz Rusije ali enako skorumpirani proevropski ’demokrati’«.

In mar nismo znova mi, državljani nekdanje Jugoslavije, najboljši dokaz, kako resnična je ta Hobsonova izbira. Ni se nam bilo treba odločati med Evropo in Rusijo. Imamo vtis, da smo vstopili v Evropsko unijo in se odvrnili od Rusije. Toda v resnici smo dobili oboje. Slovenija in Hrvaška sta članici EU, a iz zadnjih novic izvemo, da bo ruski Rosneft prevzel hrvaško naftno družbo INA in slovenski Petrol. Vemo pa, da ima ruski Gazprom v lasti že 56 odstotkov Naftne industrije Srbije.

Tako ali drugače bosta Ukrajino kolonizirala oba, evropski in ruski kapital. Edino pot, ki bi nemara vodila v drugačno prihodnost, pa so simbolizirali prav Leninovi kipi, ki te dni izginjajo z ukrajinskih trgov.