»Prek meje zdravega razuma«

Običajno je že, da Janez Janša vselej pripiše krivdo za svoja protizakonita ali neetična ravnanja nekakšnim zarotnikom ali zarotam, katerih žrtev naj bi bil. Tudi z novo verzijo Okopov, v kateri objavlja stare dokumente skupaj z navodili, kako dokumente brati, ter pričevanje meni neznanega jugoslovanskega oz. hrvaškega obveščevalca, ni nič drugače. Vendar Janševa ravnanja v aferi Depala vas ostanejo samo Janševa in samo njegova je tudi odgovornost. Nihče mu teh ravnanj ni podtaknil in na nikogar jih ne more zvaliti. Zato ga je državni zbor na predlog predsednika vlade tudi razrešil.

Uslužbenci obveščevalne službe VOMO, torej vojaške osebe, so v času Janševega ministrovanja na obrambnem resorju brutalno pretepli civilista. Kriminalistična preiskava je pokazala, da je bil napad vojaških oseb pripravljen vnaprej in da so pripadniki VOMO civilistu dokumente podtaknili. Pretepenega civilista so imeli pod svojim nadzorom tudi še v kliničnem centru. Vse to dogajanje je potekalo v režiji ministra in nikogar drugega. Sodnega epiloga ta dejanja niso doživela zgolj zato, ker je zaradi zavlačevanja postopek za osnovno kaznivo dejanje zastaral. Šlo je torej za pravno manipulacijo in ne za nedolžnost vpletenih. Imena takratnih tožilcev so znana. Naj spomnim, kar se očitno pozablja: Janša se je šel obveščevalno vojno proti ministrstvu za notranje zadeve zato, ker so notranji organi preiskovali nelegalno trgovino z orožjem. Tega pa ni hotel in ni dovolil. Zato tudi dejanj svojih najbližjih sodelavcev iz VOMO ni nikdar ne obžaloval ne obsodil.

Glede Radojčićevega domnevnega političnega scenarija, na katerega se sklicuje Janša, naj ponovim, kar sem o razmerju med politiko in obveščevalci trdil že davnega leta 1972: Ni stvar državne varnosti, da namesto političnih organov politično ocenjuje dogajanja v družbi. (Z znamenite seje sekretariata CK ZKS, katere magnetogram Eva Irgl ne želi objaviti na spletni strani Komisije za človekove pravice.) Tako mislim še danes. So pa tudi politiki, tudi v Sloveniji, ki si ne predstavljajo politike brez zlorabe obveščevalnih služb. Depala vas je prepričljiv primer tega.

Prek meje zdravega razuma pa gre vsiljevanje interpretacije, da je šlo pri Depali vasi za državni udar predsednika republike in vrhovnega poveljnika vojske zoper obrambnega ministra.