Intervju / Andrej Rozman - Roza

Okrajno državno tožilstvo vas je povabilo na narok za odlog kazenskega pregona, ki se je začel na pobudo redovniške skupnosti salezijancev. Na eni od lanskih vstaj, 27. aprila, naj bi neupravičeno vstopili v njihovo poslopje – v propadajočo stavbo nekdanjega kina Triglav. Kako ste se znašli med obtoženci?

Bil sem na protestnem shodu, ki nas je pripeljal v kino Triglav. Ko smo vstopili v prostor, se nismo ukvarjali s tem, ali je to zakonito ali ne. Namen akcije je bil opozoriti na to, kako je neki prostor v središču mesta neizkoriščen. Kasneje me je zaslišal kriminalist, zdaj tožilstvo. Ta obravnava je dokončen razvoj vstajniške akcije – poleg javnosti bodo za neustrezno ravnanje salezijancev s tem prostorom izvedeli tudi njihovi nadrejeni. Zato sem zelo zadovoljen, da so sprožili ta postopek, saj bi sicer vse utonilo v pozabo. Publiciteta, ki smo jo dobili, nekako odtehta kazenski pregon.

Kaj vam grozi?

Ne vem in me niti ne zanima. Po svoje je seveda zoprno, ampak ni tako strašljivo. To, kar je bilo s Tonetom Partljičem, in to, ko se na protestnike pritiska, samo zaradi protesta, ne zaradi vandalizma, se mi zdi huje. Upam pa, da vsi ti postopki ljudi ne bodo zastrašili in da se bodo še udeleževali vstaj.

Postopek teče zgolj proti peterici, čeprav je takrat v kinodvorano začasno vstopilo okrog 150 protestnikov. Kako gledate na to?

Nas so pač prepoznali. Jaz sem sedel v prvi vrsti in so me prepoznali s fotografije. Kako so druge, ne vem. Se mi pa to ne zdi nič čudnega.

Partljič, ki se je udeležil mariborskih vstaj, je bil na zaslišanje pred parlamentarno preiskovalno komisijo povabljen predvsem zato, ker je znana oseba, ker so ga prepoznali na protestih. Kako se počutite vi? Tudi vam prepoznavnost škodi.

Saj mi ne škodi. Bil sem zavestno na tej vstajniški akciji. Pri Partljiču je bil večji problem v sami blaznosti, kaj so naredili iz neke anonimke.

Kot ste že dejali, ste vstajniki v denacionalizirano kinodvorano vstopili, da bi opozorili na problematiko zapuščenih prostorov, tudi stanovanj, ki propadajo, medtem ko sami nimate kje delovati ali bivati. Policisti takrat niso ukrepali in vstajnikov niso popisali, ker ni prišlo do vloma.

Bojda je bil prostor res odprt, kar spet pokaže na negospodarno ravnanje lastnikov. Bil sem začuden, v kakšnem stanju je kino, ki je bil nekdaj javni prostor, in če se prav spomnim, obnovljen s samoprispevkom. Ko je bil nacionaliziran, je bil v bistveno slabšem stanju kot takrat, ko so ga nato salezijanci dobili nazaj. Zdaj je vse v razsulu. Pričakoval sem, da se bo po protestni akciji kaj premaknilo, pa se ni. Lastniki bi lahko, denimo, tam naredili kulturni center. Ne vem, zakaj so si sicer želeli imeti to stavbo. Kulturni prostori manjkajo in so zelo dragi. Če delaš amaterski ali pa nekomercialen program, si prostorov ne moreš privoščiti. V tej luči je žalostno, da imamo opuščene prostore, ki propadajo.