Grega Repovž

Grega Repovž

12. 4. 2014  |  Mladina 15  |  Uvodnik

Zločini sedanjosti

Nekatere stvari je zaradi zgodovinske odgovornosti treba poimenovati s pravim imenom: nedeljska slovesnost in spomenik domobrancem v Grahovem pomenita zanikanje poteka in dejstev o najhujšem obdobju v Evropi – zanikanje dejstev o II. svetovni vojni. Takšnih seans leta 2014 ne organizirajo več niti na avstrijskem Koroškem. A če je šlo v obdobju po osamosvojitvi še za opravičevanje sodelovanja z okupatorjem, gre danes že za slavljenje tega ravnanja. Zunaj celotnega evropskega in svetovnega zgodovinopisja.

Kaj pravzaprav slavijo ti ljudje? Etnično čiščenje Slovenije po merilih, ki jih je določil najprej fašistični, nato pa nacistični režim. Grahovo, naj ga oblačijo v katerokoli ideološko navlako, je bilo srečanje ljudi, ki mislijo, da je bilo prav, da so nacisti pošiljali ljudi v taborišča, in da je prav, da so jim domobranci pri tem pomagali. Ker to so domobranci počeli: pomagali nacistom pri čiščenju tega območja.

Smo leta 2014 in dve parlamentarni stranki, od tega je ena druga največja v državi, torej slavita nacistične in fašistične zločine na ozemlju Slovenije. To je opis razmer.

Kako so ljudje prišli v taborišča? Kako so Slovenci prišli v taborišča? Kdo jih je izbral? Kdo je ovajal? So mar nemški vojaki vedeli, kdo je v Žireh komunist, na primer? So jim mar na obrazu prebrali, da so morda Judje, člani OF, komunisti? Ne, kolaboranti so jim povedali. V drugi svetovni vojni so bili domobranci na strani tistih, ki so ljudi pošiljali v taborišča. In v peči.

V tej vojni je umrlo 60 milijonov ljudi.

Domobranci so bili sodelavci nacizma, organizirali so jih nacisti, vodili so jih nacisti, najprej pa fašisti. Delali so za plačilo. Bili so plačani. Plačevali so jim že Italijani in potem tudi nacisti. Dobivali so celo nagrade za uboje partizanov. Bili so poklicna, plačana vojska. Navsezadnje so lovili britanske pilote. Ki niso bili komunisti.

V petek, 4. aprila, dva dni pred Grahovim, je imel teolog dr. Ivan Štuhec v prostorih katoliške gimnazije v Mariboru pogovor s predsednikom SDS Janezom Janšo. In je kar takoj na začetku vprašal, kaj ga je v mladosti spodbudilo, da je vstopil v partijo. Takole je pripovedoval Janez Janša: »Šlo je za slučaj, nisem imel nekih neposrednih motivov. Bilo je daljnega leta 1975, ko je bil močan potres v Sloveniji, ki je prizadel predvsem Kozjansko. In takrat so lokalni aktivisti Rdečega križa zbirali prostovoljce za pomoč. Jaz sem se javil. Ustanovljena je bila mladinska delovna brigada Rdečega križa, ki je pomagala po hišah … A takrat, hodil sem v gimnazijo Stična, ni bilo ravno običajno, da bi se nekdo kar sam javil. To je vrglo nek reflektor name in ravnatelj me je potem kar določil, da bom predsednik šolske skupnosti …«

Kako postaneš iz predsednika šolske skupnosti član partije, ni razložil. A po navedeni razlagi naj bi bilo torej nekako tako: ravno si hitel pomagat ljudem in – že si se znašel v partiji! Tako se je »zgodilo« tudi njemu. Janša je opravljal več funkcij v ZSMS, partiji, SZDL in delegatskih skupščinah – verjetno je prvič naslednjič pomagal kakšni starejši občanki čez cesto, pa so ga vtaknili v komisijo pri občinskem komiteju ZKS. Ko je pomagal revnim, so ga dali v predsedstvo republiške konference ZSMS. Ko je pomagal otrokom, pa v republiško konferenco SZDL. Seznam njegovih funkcij dokazuje, da se tam res ni znašel po naključju.

Janez Janša žal pri več kot 50 letih ne zmore toliko iskrenosti, da bi končno povedal, da je v partijo vstopil, ker je verjel, da bi poklic politika dobro opravljal, ker si je to pač želel, da se je tudi zato ne nazadnje vpisal na obramboslovje. Naredil je vse, da bi bil partiji všeč, ker si je pač želel biti politik. In takrat se niti najmanj ni zdelo, da bo kdaj v tej državi kaj drugega kot enopartijski sistem. Vse, kar je naredil, je človeško – nemalo ljudi je ravnalo tako. A žal ga je ta partija izločila. Pisal je prošnje, naj ga ne izključijo, ni pomagalo. Šele takrat se je obrnil.

Prav ta Janez Janša je v nedeljo stal v Grahovem. Najbolj znan slovenski obramboslovec. Ki ve, zakaj vsaka okupatorska vojska vzpostavi kolaborantske enote. In jih zato tudi plača.

Ni namen teh vrstic obsojati domobrance. Čas je že povedal svoje o nacizmu, o fašizmu, o komunizmu in o kolaboraciji. Tudi domobranci imajo pravico, da se danes sami soočijo s sabo – dovolj je. Če smo se česa naučili iz vseh totalitarizmov – in komunizem je bil eden izmed njih, jih pa ni mogoče enačiti –, je, da je najhujši zločin, če politiki zlorabljajo ljudi in manipulirajo z njimi. Zoper to je treba vsakič povzdigniti glas.

Tudi zato je treba vsakič znova obsoditi povojne poboje, pa seveda medvojne zločine partizanov. A to dejstev ne spremeni. Sploh pa ne daje nobenemu današnjemu politiku pravice, da bi z ljudmi spet manipuliral.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.