Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

25. 4. 2014  |  Mladina 17  |  Pamflet

Lahkotnost slikanja satanov

Od Slovenije, Evrope pa do Ukrajine

Potem ko je napoved kongresa »Pozitivne Slovenije« dan za dnem polnila osrednje medije, se je v finalnem delu pred strankarskimi volitvami predsednika dogodil preobrat. Zoran Janković je postal negativec št. 1, vesoljni medijski svet pa navija za njegovo protikandidatko Alenko Bratušek. Zadeva je postala nadrealistična, o strankinemu voždu strastno pišejo novinarji, oglašajo se politiki in politične korifeje, ki sploh niso člani PS. Slikajo katastrofo, če zmaga ZJ, pomislite, celo padec vlade in usodno politično nestabilnost! Dejstva se lahko samo čudijo: zakaj bi bilo fatalno, ko bi padla vlada, ki ima komaj 20-odstotno podporo?

Pričujoča rubrika je stalno mesto, ki že leta poantira vsemogoče županove rabote, nikoli pa ni problematizirala tega, da želi biti ZJ predsednik stranke, ki jo je ustanovil. A število Jankovićevih nasprotnikov raste iz dneva v dan, zdaj so se oglasili Spomenka Hribar, Milan Kučan, Mateja Kožuh-Novak in Miran Goslar, ki ga kar rotijo, naj v dobro države odstopi od kandidature. Bizarno pojmovanje demokracije, kjer člani stranke odločajo o svojem predsedniku in kjer državljani na volitvah izberejo poslance in z njimi vlado. Namesto njih v imenu dobrobiti govori in bi odločala peščica. Vendar pa je pri teh pozivih simptomatična vsebina kritike na Jankovićev račun. Nihče mu ni očital konkretnega samopaštva pri vodenje glavnega mesta in samovolje, nikogar ne moti, da še naprej županuje Ljubljani. Isti mediji, ki so pred volitvami 2011 o njegovih nastopih poročali v epski gloriji kot o obisku angleške kraljice, so zdaj apriorno proti. Tudi ko so kriminalisti vlagali ovadbo za ovadbo na tožilstvo zaradi njegovih spornih poslov, ni bilo iz teh krogov zaznati niti ene zahteve, ki bi pozivala, da naj Janković odstopi kot župan, kaj šele, da naj PS postavi za županske volitve 2014 drugega kandidata. Skratka, za njih ni sporen v načinu in korupcijskih momentih svoje oblasti, temveč zaradi možnosti simbolne zmage nad premierko Bratušek. Vse preostalo je irelevantno, le da pusti sedanjo vlado pri miru.

Pa vendar, ali sta vlada in ljubljanski župan v resnici vsaksebi? Slednji prakticira politiko ljubljanocentrizma in ministrski šopek premierke se je z njim sestal sredi poletja in mu obljubil pomoč države pri vseh mogočih zadevah. Še več, kulturno ministrstvo je nedavno sklenilo, da bo od 22 projektov, ki jih bo podprla državna blagajna, kar 18 ljubljanskih. Argument je bil trhel, češ, da so ti najboljši. Si predstavljate, da bi denimo iz evropskih skladov francoski kulturni projekti prejeli 90-odstotkov sredstev z utemeljitvijo, da so pač najbolj superiorni? V hipu bi se zgodil politični potres in ves aparat, ki bi sprejel takšno odločitev, bi že naslednji hip odstavili.

A reč je še bolj radikalna. V Mariboru je že desetletja osrednji kulturni praznik festival »Lent«, ki omogoča, da se štajerska prestolnica spremeni v živahno in privlačno mesto kulture. Polet umetnosti, ki se ga lahko veseli celotna država. Toda letos je aparat kulturnega ministra Uroša Grilca temu dogodku namenil vsega 14 tisočakov, pet krat manj, kot je država prispevala doslej. Seveda, država na vseh področjih varčuje, a na začetku leta je ministrstvo na posebnem razpisu dodelilo projektu »Ljubljanski grad z muzejem in prezentacijo lutk« 1,8 milijona evrov.

Ne eni strani imamo torej največji kulturni dogodek v Mariboru, na drugi nastajajoči lutkovni muzej. Prvi privabi deset tisoče obiskovalcev, drugi … Ali pretvorjeno v številke: mariborski projekt dobi slab odstotek sredstev, torej stokrat manj!!!!!!!!!!!!!?????

In zdaj čudo. Mariborčani, ki so pred dobrim letom jurišali na mestno hišo, ker jim je župan Kangler namestil radarje, so ravnodušni do mačehovske vlade. Nobenih demonstracij proti vladi Alenke Bratušek, ki vodi najbolj centralistično politiko v novejši zgodovini Slovenije.

Pred dnevi je v okviru volilne predstavitve na nacionalki nastopil kandidat za evroposlanca Dušan Keber iz stranke »Solidarnost«. Dobesedno topil se je od skrbi, s katerimi je izražal solidarnost do odrinjenih v Evropi in po svetu. Toda ali se je on oz. njegova stranka oglasila proti potezam vlade, ki tako nonšalantno in nesolidarno odriva Maribor? Je njegova stranka ostro napadla ljubljanskega župana, ki za debele milijone zaljša Trg republike v trenutku, ko na periferiji ljudje živijo celo brez kanalizacije? Ne, besede solidarnosti so rezervirane za všečni politični govor, medtem ko jih peklenska realnost tu in zdaj ne zanima.

Podobno mediji, ki poročajo, kako v Mariboru mislijo, da gre za novo kulturno centralizacijo. Kaj pa mislijo sami novinarji glede na dana dejstva? Ali je ljubljanocentrizem faktum, ki izhaja iz številk in dotacij, ali le mariborska paranoja?

Medijsko izpostavljanje Jankovića kot diabola le zaradi predsedniške bitke s premierko pripada sicer sodobnemu duhu časa, ki gradi na spopadu med dobrim in zlim. Pri katerem je eden izmed akterjev vnaprej v vsem pozitivec, drugi pa negativec. Ta hip je to najbolj očitno v svetovnih poročilih o deželah nekdanje Sovjetske zveze. Naj si bo ukrajinski premier Jacenjuk, ali bivši gruzijski predsednik, vsak, ki pove, da nasprotuje Putinu, postane avtomatično demokrat, njegove rabote z lokalnimi oligarhi postanejo nepomembne. Svet ni več sestavljen iz množice dejstev, o katerih bi mediji poročali, ampak samo kot spopad proti kremeljskemu zlu. Ko so ukrajinske oblasti na Krimu ukinile ruščino kot uradni jezik in ji dale v šoli status izbirnega predmeta, za katerega bi morali šolarji posebej plačevati, o tem svetovni mediji niso javljali.

Medijska borba proti apriornim satanom in ne usmerjenost na dejstva so ključna anomalija sodobne demokracije.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.