Jure Trampuš

9. 5. 2014  |  Mladina 19  |  Svet

Drugorazredna tema?

Ali lahko demokracija v svetu in Evropski uniji spet prevzame nadzor nad kapitalizmom 21. stoletja

Thomas Piketty, francoski ekonomist, ki trdi, da je stopnja neenakosti po svetu danes že tako visoka, kot je bila pred 100 in več let, v času največjega izkoriščanja

Thomas Piketty, francoski ekonomist, ki trdi, da je stopnja neenakosti po svetu danes že tako visoka, kot je bila pred 100 in več let, v času največjega izkoriščanja

Francoz Thomas Piketty je nova intelektualna zvezda, je »rock star« ekonomist, kakor so ga z malce ironije označili pri Financial Timesu. Njegovo epohalno delo »Kapital v 21. stoletju« kraljuje na prodajnih lestvicah, v Franciji so prodali 50.000 izvodov knjige, v Angliji dvakrat toliko, v naslednjih tednih naj bi jih prodali še 200.000 v ZDA. Povpraševanja je toliko, da knjigo komaj sproti tiskajo.

Pikettyja komentatorji označujejo za »novega Marxa«, za »sodobnega Tocquevilla«. Kar je logično, Pikettyju je z zgodovinskimi primerjavami bogastva, tistega izpred 200 let in tega danes, uspelo dokazati, da kapitalizem ne deluje, da je nemoralen, da je nepravičen. Pravzaprav mu je uspelo dokazati, da kapitalizem deluje samo za tiste, ki imajo kapital, denar, posesti, lastniške deleže, da je torej »pravičen« le za bogate. Neregulirani kapitalizem, kakršnega poznamo danes, namreč povečuje neenakost. V času gospodarske rasti tisti, ki imajo kapital, bogatijo hitreje kot revni. Hkrati velja nasprotno, v času recesije skupna vrednost premoženja revnih pada hitreje kot skupna vrednost premoženja bogatih. Z eno pomembno opombo, neskladje med enimi in drugimi se je povečevalo manj skokovito v času močne socialne države, nekje do sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Potem so države začele zniževati progresivno obdavčitev dohodkov, zniževati so začele davek na kapitalske dobičke, pojavili so se različni finančni instrumenti, hedge skladi ter njihovi menedžerji, rast neenakosti pa je znova ponorela.

Povprečne plače ameriških delavcev se tako od sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja praktično niso zvišale, dohodki zgornjega odstotka najbolje plačanih posameznikov so poskočili za 168 odstotkov, plače zgornjega promila (0,1 odstotka najbogatejših) pa celo za 362 odstotkov. Podobna ugotovitev velja za Slovenijo, tudi pri nas je kapitalizem povečal razlike med ljudmi. Dohodkovna neenakost je v Sloveniji sicer statistično ena izmed najnižjih v Evropi, vendar premoženje posameznikov ni povezano samo z višino plač, ampak tudi z drugimi oblikami lastništva, recimo z nepremičninami. Tako ima v Sloveniji najbogatejših 10 odstotkov prebivalcev v lasti 38 odstotkov vrednosti vseh nepremičnin, polovica prebivalstva, spodnjih 50 odstotkov, pa ima v lasti zgolj 12 odstotkov vrednosti vseh nepremičnin.

Piketty trdi, da se zaradi naraščajoče neenakosti svet približuje devetnajstemu stoletju, dolgoročni trendi rasti neenakosti nas vračajo v čas, ko je nastal Marxov Kapital, v čas, ko so izbruhnile prve socialne revolucije. Še več, Piketty pravi, da se ne vračamo samo v devetnajsto stoletje, ampak padamo še globlje, v čas, ko je svetu vladala peščica fevdalnih ali kolonialnih družin. Tudi danes naj bi politiko in svetovno ekonomijo vedno bolj vodili patrimonialni kapitalisti, bogate družine, oligarhi. Kot v recenziji Pikettyjeve knjige pravi Nobelov nagrajenec Paul Krugman: »Včasih se zdi, da si velik del našega političnega razreda prizadeva za ponovno vzpostavitev Pikettyjevega partimonialnega kapitalizma. In če pogledate vire političnih donacij, ki v veliki meri prihajajo iz bogatih družin, je ta možnost manj neverjetna, kot se morda zdi.« Ekonomske elite družbena neenakost ne moti, nasprotno, kdor je na vrhu, si bo prizadeval, da na vrhu ostane.

Pikettyju je uspelo dokazati, da kapitalizem deluje samo za tiste, ki imajo kapital, denar, posesti, lastniške deleže, »pravičen« je le za bogate.

Prevelika družbena neenakost pa je seveda nevarna, saj prispeva k nestabilnosti družbe in k zmanjševanju družbene kohezivnosti. Še več, previsoka stopnja neenakosti je v svojem bistvu protidemokratična. Kot je Piketty dejal v intervjuju za New York Times: »Neenakost v ZDA je danes na podobnih stopnjah, kot je vladala v Evropi med letoma 1900 in 1910. In zgodovina nas uči, da tolikšna stopnja neenakosti ni samo nekoristna za rast, ampak lahko pripelje do tega, da majhne in zelo bogate elite ugrabijo politični proces. To neposredno ogroža demokratične institucije in vrednote.«

Rešitev, ki jo predlaga v knjigi, je logična: predlaga uvedbo univerzalnega svetovnega progresivnega davka na premoženje, pa tudi na dediščino (saj potomci bogatih staršev k temu bogastvu niso nič prispevali, pač pa so le pridobili). In prav ta del njegove knjige je pri komentatorjih, predvsem tistih, ki verjamejo v nevidno moč trga in pravičnost kapitalizma, naletel na prizanesljiv posmeh. Njegov poziv k svetovnem davku naj bi bil politično utopičen, bolj ideološki kot ekonomski. A hkrati kritiki ne zanikajo temeljne Pikettyjeve ugotovitve – kapitalska neenakost se na svetu znova povečuje, rešitev pa je pravičnejša redistribucija bogastva.

Nikogaršnja zemlja

To pa nas pripelje do druge Pikettyjeve teze. Te dni je skupaj z nekaterimi francoskimi intelektualci, recimo z Danielom Cohenom, profesorjem ekonomskih znanosti na pariški univerzi in avtorjem teze, da v postindustrijski družbi ni več solidarnosti, in z Guillaumom Duvalom, urednikom Alternatives Économiques, v britanskem Guardianu objavil Manifest za Evropo, besedilo, v katerem trdi, da Evropska unija potrebuje radikalne finančne in demokratične spremembe.

Za kaj gre in kako je to povezano z njegovo knjigo o neenakosti? V začetku manifesta je zapisano, da bodo izidi naslednjih evropskih volitev brutalno pokazali, da je Evropska unija v eksistencialni krizi. Brezposelnost vztraja, grozi deflacija, tisti, ki mislijo, da je najhujše mimo, naj bi se motili, institucije Evropske unije pa so disfunkcionalne. »Demokraciji in javnim oblastem je treba omogočiti, da ponovno pridobijo nadzor in učinkovito regulirajo globaliziran finančni kapitalizem 21. stoletja.« Torej natančno tisti ekonomsko-politični sistem, ki v družbah znova povečuje neenakost. »Enotna valuta z osemnajstimi različnimi javnimi dolgovi, s katerimi trg prosto špekulira, in osemnajst različnih sistemov davkov in socialnih podpor, ki so v nebrzdanem rivalstvu med samim seboj, ne delujeta in ne bosta nikoli delovala.« Države evrskega območja so se odrekle monetarni suverenosti, hkrati pa se ne razvijajo skupni gospodarski, fiskalni in proračunski instrumenti. »Ta nikogaršnja zemlja je najslabša od vseh svetov.«

»Zanikanje razprave o organiziranju demokracije na koncu pomeni sprejemanje vsemogočnosti trga in konkurenčnosti ter opuščanje vsakršnega upanja, da lahko demokracija spet prevzame nadzor nad kapitalizmom«.

Podpisniki manifesta tako predlagajo obširne institucionalne spremembe. Za začetek skupen evropski davek od dobička pravnih oseb, tako da multinacionalke ne bi več selile svojih dobičkov sem in tja po celini in plačevale nižje davke. Pobrani davek naj bi Evropska unija vlagala v različne projekte, okoljske, infrastrukturne itd. Drugi predlog je vzpostavitev posebnega parlamentarnega zbora držav, ki so prevzele evro. Sestavljen naj bi bil iz članov nacionalnih parlamentov, v njem pa naj bi veljalo (za Slovenijo sicer ne najboljše) pravilo en človek, en glas. Ta novi evropski zbor naj bi bil korak k večji politični, finančni, proračunski uniji. Tretji predlog je povezan z združevanjem dolgov vseh držav evrskega območja, kar naj bi omejilo špekulacije z obrestnimi merami. »Združevanje dolgov se je de facto že začelo z vzpostavitvijo evropskega mehanizma za stabilnost, z nastajajočo bančno unijo in mehanizmom za kupovanje državnih obveznic Evropske centralne banke. Treba je narediti korak dlje in pojasniti demokratično legitimnost teh mehanizmov.«

Delovanje Evropske unije določajo njen ustroj, moč posameznih držav, (ne)moč evropskega parlamenta, vloga Komisije, vloga Evropskega sveta. Temeljni problem pogleda na Evropsko unijo danes pa je po mnenju piscev manifesta preprosto dejstvo, da »je bila razprava o evropskih političnih institucijah prepogosto odrinjena kot tehnična ali drugorazredna. Ampak zanikanje razprave o organiziranju demokracije na koncu pomeni sprejemanje vsemogočnosti trga in konkurenčnosti ter opuščanje vsakršnega upanja, da lahko demokracija spet prevzame nadzor nad kapitalizmom 21. stoletja«. In ravno tukaj, pri vprašanju omnipotence kapitala nad demokracijo, manifest francoskih intelektualcev trči ob knjigo Thomasa Pikettyja. Knjigo in manifest vodi namreč enaka predpostavka, enak opis stanja, tako v Evropski uniji kot tudi v posameznih državah kapitalizem premaguje instrumente demokratične države.

Teze iz manifesta so morda danes politično neuresničljive, a po padcu evropske ustave vseeno odpirajo zamrlo razpravo o reformi Evropske unije. Najbolj nesmiselno je namreč trditi, »da javnosti ni všeč današnja Evropa, hkrati pa ugotavljati, da ta Evropska unija ne potrebuje nobenih sprememb v svojem osnovnem delovanju in institucijah«. Ni nepomembno dodati, da je manifest nastal v Franciji, v deželi, kjer po anketah na volitvah v evropski parlament najbolje kaže Nacionalni fronti, katere predsednica Marine Le Pen trdi, da je »Evropa proti ljudem, torej se morajo ljudje dvigniti proti Evropi«.

»Visoka stopnja neenakosti ni samo nekoristna za rast, ampak lahko pripelje do tega, da majhne in zelo bogate elite ugrabijo politični proces. To pa neposredno ogroža demokratične institucije in vrednote.«

In Slovenija? Kako je z razpravo o prihodnosti Evropske unije v Sloveniji? Bolj klavrno. Lojze Peterle in Milan Zver še vedno mislita, da je Evropska unija takšna, kot je danes, nekaj dobrega, njena politika trojke pa naj bi bila zelo uspešna. Na drugi strani se je predstavnikov Združene levice in Jožetu Mencingerju, ki odpirajo pravilna vprašanja o pomenu demokracije v Evropski uniji in stranpoteh njene dosedanje ekonomske politike, oprijel slabšalni izraz evroskepticizma. Pa četudi je ravno takšen evroskepticizem, ki veje tudi iz besed Manifesta za Evropo, verjetno edini, ki lahko iz evropske tvorbe ustvari učinkovitejšo skupnost. Ali z besedami Jožeta Mencingerja: »Evropa se mora odločiti, kaj hoče: federacijo ali konfederacijo; če gre v federacijo, je treba pristati na transferje in centru zagotoviti bistveno več prihodkov, če gre v konfederacijo, naj se odpove različnim ’unijam’; monetarni, fiskalni in bančni.« Srednja pot, takšna, kot je danes, ne deluje.

A ta vprašanja so za zdaj v Slovenijo med kampanjo za volitve v evropski parlament drugorazredna. V času nekritičnega »infotaimenta« je to seveda pričakovano. Zapletena vprašanja institucionalne ureditve Evropske unije niso tako »zanimiva« kot naštevanje nesmiselnih evropskih direktiv o obliki sadja in zelenjave ter o posodi, v kateri se postreže oljčno olje. Kadar je javna razprava pred volitvami zbanalizirana na nepomembne stvari, je podoben tudi izid volitev.

Črka U
Kako je v zadnjem stoletju stopnja neenakosti najprej padla in se znova povečala

Dohodkovna neenakost v ZDA, 1910–2010

Dohodkovna neenakost v ZDA, 1910–2010

Dohodkovna neenakost v anglosaških državah, 1910–2010

Dohodkovna neenakost v anglosaških državah, 1910–2010

Oba grafa kažeta, koliko premoženja ima v rokah bogati del prebivalstva. In oba grafa imata obliko črke U, kar pomeni, da je bila stopnja neenakosti na začetku prejšnjega stoletja visoka, po krizah, vojnah in nastanku močnejše socialne države je padla, v zadnjih desetletjih pa se znova povečuje. Zadnja finančna kriza na razmerje med bogatimi in revnimi ni bistveno vplivala, razlike pa so se še povečale. Piketty celo trdi, da je danes skupna stopnja neenakosti v ZDA »verjetno višja kot v katerikoli drugi družbi, kadarkoli v času, kjerkoli na svetu«.

Objavljena grafa sta prilagojena originala iz knjige Kapital v 21. stoletju. (Dosegljiva in podrobno razložena sta na internetni strani www.newyorker.com v članku z naslovom »Piketty’s inequality story in six charts.«)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.