Kritika / Peter Stamm: Onkraj jezera

+ + + +

Zamolkla skrivnostnost

Deset Stammovih kratkih zgodb o kraju – to je Bodensko jezero, kjer se dogaja marsikaj, čeprav nič zares velikega, bolj gre za notranje pretrese in drobne razpoke, ki se bodo šele razširile in razmahnile – druži predvsem prav določena pripovedna lega. Odtujenost, nepolnost eksistence in slogovna škrtost so tisti prepoznavni elementi, ki jih uporabljajo še nekateri njegovi švicarski rojaki, recimo Adolf Muschg, Friedrich Dürrenmatt ali Max Frisch.

To je pisava, ki kaže švicarsko urarsko natančnost. In zadržanost; gledamo tragedijo letoviščarjev, vendar iz varne razdalje njihovih počitniških sosedov, vidimo propad firme, v katero po ženini smrti še vedno hodi varnostnik, ker nima početi kaj drugega, čeprav se nam je že zdelo, da mu bo uspelo zamenjati kontinent in branžo in se samozaposliti in s tem izmakniti negotovi varnostniški usodi. Pred nas postavlja punco, ki je pred neznosnimi družinskimi zadevami zbegnila v gozd in se tam čudežno in malo tudi preveč navlekla na samoto, da vidi potem v vsakem uniformirancu in oborožencu nevarnost. Kot divja zver se jih boji in potem tudi vidimo, zakaj; če si plen in če se počutiš kot plen, bo lovec slej ko prej prišel, sam od sebe, po zgodbarski logiki. Vendar so pri Stammu takšni fantastični zapleti redki, bolj je osredotočen na mešanico čarobne narave in hkratnega stika s civilizacijo, ob gozdovih in idilični krajini so pridobitve novodobnosti, pa naj gre za mehanizacijo ali pa rokerje, ki zažurajo na podeželju.

Večinoma se protagonistom teh zgodb ne zgodi nič velikega, njihovi notranji pretresi pa so opisani z minimalističnimi in sugestivnimi, prirezanimi izseki, bolj kot beremo o notranji stiski, slutimo psihično dinamiko in prelomnost drobnih epizod. Pri tem ohranja napetost s pisanjem o nepredvidljivem; njegovi protagonisti so prestrašeni brez objekta, pa ne v slogu, da je strah edino, česar se moramo bati. Bolj gre za prikrito in pod zavestni prag potisnjeno slutnjo o usodnosti, bolj gre za splošno tesnobo, ki se ne more razviti, je pa ves čas na preži, ker je splošno stanje sveta negotovo in lahko že droben premik povzroči katastrofo. Jo prikliče, saj kot da je ves čas nekje blizu. Stammu uspe obdržati atmosfero, to pa s prebranimi in škrtimi sredstvi, pisava dobro zadene življenjski slog protagonistov njegovih zgodb, saj kot oni prisluškuje tistemu skrivnostnemu in – po občutku vpletenih – pogubnemu onstran.