A ste normalni?

Težko bi našli srečneža, ki v času letošnjega sezonskega prehoda na sandale na spletnih družbenih omrežjih ni bil povabljen k serijskemu všečkanju fotografij po novem spet modernih ortopedskih natikačev. Frajerski modni poznavalci kupujejo tiste iz posebne (in precej dražje) »dizajnerske« kolekcije v zlati barvi, bolj zadržani »japonkarsko« različico, vsi preostali, ki so jih na tihem nosili že več let, pa so ponosni, ker so letos tudi oni med modernimi ljudmi.

Tisti, ki so najbolj na tekočem, pa, potem ko objavijo fotografijo svojih natikačev, zraven pripišejo še oznako #normcore. Izraz dobro pozna tudi Googlov spletni iskalnik, ki v manj kot polovici sekunde ponudi skoraj milijon in pol zadetkov. Tisti, ki izraz uporabljajo, tudi pri nas, pravijo, da gre za manifest mladostniškega ne-modnega, se pravi običajnega oblačenja, in pribežališče za vse tiste, ki so naveličani prevelike količine trendov in identitet, med katerimi smo danes že kar prisiljeni izbirati.

A kot se za zapletene socialne odnose sodobnega, s komuniciranjem obsedenega sveta spodobi, stvar ni tako preprosta. Izvor izraza normcore lahko sicer hitro razvozlamo – gre za hibrid besed normal (normalno) in hardcore (zelo intenzivno). Pomeni torej nekaj, kar je zelo normalno. Vprašanje pa je, zakaj bi se moral kdorkoli tako odločno opredeljevati za normalnega. Nam je tega sploh treba? Se to danes sploh še spodobi?

Izpopolnjena običajnost

Da bi razumeli normcore, moramo najprej razumeti pojem mladostništva in zanj specifičnih identitet. Te so v zahodni kulturni sferi opredelili približno desetletje po koncu druge svetovne vojne. Oglaševanje in potrošništvo sta širili svoje lovke od zahoda proti vzhodu in najstnike označila za potrošnike prav posebne vrste. Do nedavna smo najstniško obdobje poznali kot s starostjo opredeljeno prehodno obdobje iz otroštva v odraslost, torej »neroden« čas, ko raztreseno iščemo svojo identiteto na najrazličnejše načine, najraje takšne, ki jezijo odrasle, še vedno uradne upravnike našega življenja.

Utečen proces tovrstnega osebnostnega zorenja pa je zadnja leta zamenjalo nekaj še manj vzdržnega. Neprijetna ekonomska situacija obdobje odraslosti odlaga nekam v neopredeljeno prihodnost, za povrh pa je tudi ponujenih identitet že čisto preveč. Če so si mladostniki včasih izbrali subkulturno zatočišče po svoji meri, je splet vse to obrnil na glavo. »Preden se subkultura danes lahko sploh razvije, postane tržna niša,« meni dr. Metka Mencin Čeplak s katedre za analitsko sociologijo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Alternativne kulture, ki se pojavljajo, takoj požre marketing in zadeva roma v koš mnogih potrošniških identitet, še najpogosteje pa se osiromaši kar na »modni trend«, ki mu ni treba le slediti, ampak ga je treba tudi skrbno upravljati v svoji rastoči zbirki profilov na spletnih družbenih omrežjih.

Zadnjim mojstrom spletnega komunikacijskega krmarjenja smo rekli hipsterji. Kot pravi urbana legenda, pravega hipsterja spoznaš po tem, da ob predložitvi izraza užaljeno odkima, kako sam v to skupino nikakor ne spada. S tem bi zanikal svojo unikatnost, ta pa je bistvo »gibanja«. Mladi, ki sta jih hkrati vzburjala nostalgija analognih fotoaparatov in pametnih telefonov, so nosili oblačila iz druge roke (ali vsaj takšnega videza), za hec so častili množično pop kulturo iz osemdesetih, se zanimali za zagonsko podjetništvo in predvsem za glasbo, ki je ne pozna nihče, razen njih. Vse to so odjemali z ironijo. In če smo iskreni, smo hipsterji kmalu po malem postali kar vsi. Mencin Čeplakova pa meni, da priljubljenost »ironiziranja« sveta ni povezana le z zadovoljevanjem našega narcisizma, ki nas postavlja pred ostale: »To je hkrati izraz nelagodja v razmerah, ko se od vsakogar zahteva, da je najboljši, to pa je seveda logično in strukturno nemogoče doseči. Je tudi nekakšen nadomestek družbene kritičnosti in političnega angažmaja, kjer prevladuje prepričanje, da živimo v sistemu, ki nima boljše alternative.«

Po tej logiki je biti izolirani posebnež, ki svet razume bolje od vseh ostalih, pravzaprav tvegano početje. Hkrati pa velja še nekaj: če so po malem posebni že kar vsi, to preneha biti nekaj posebnega. Običajnost se ob vsem tem sliši še kar razbremenjujoča.

In točno to razmišljanje je bilo podlaga za novi trend normcore. Izraz si je izmislil v New Yorku delujoč kolektiv filozofsko-marketinških vizionarjev z imenom K-Hole, ki je prejšnjo jesen na spletu objavil datoteko z naslovom Mladostniško stanje – poročilo o svobodi. V njem so zapisali, da mladostništvo ni več pogojeno s starostjo, po novem gre za odnos do življenja, kjer je glavna spremenljivka sposobnost uporabljanja novih tehnologij. Sklep so utemeljili s tem, da je faza odraslosti zaradi ekonomske krize vse manj dostopna, zato večno mladostništvo uteho išče v vztrajni prilagodljivosti, ki obljublja povezovanje z drugimi. Mencin Čeplakova v tem ne vidi nič novega. Poudarja, da je bila starost pravzaprav že od nekdaj problematično merilo za oblikovanje družbenih skupin, zmožnost prilagajanja pa vsaj posredno obvezna razvojna značilnost posameznika: »Tisti, o katerih se sodi, da se niso sposobni prilagajati obstoječemu, veljajo za odpisane ne glede na starost. Mladost, odraslost in starost so res bolj vrednostne kot starostne kategorije.«

Normcore seveda dopoveduje, da je najbolj revolucionarno postati tak kot vsi ostali. A teh »ostalih« v resnici skoraj ni več in zato je normcore filozofijo posvojila modna industrija. Na modnih brveh in ulicah so se začeli pojavljati modno osveščeni mladi ljudje v nerodno stoječih kavbojkah z visokim pasom, prevelikih jopicah, obuti v športne copate za tek. Nekateri so si nadeli puloverje iz flisa, najbolj »modno apatični« pa natikače Birkenstock obuli kar skupaj z nogavicami. Takšne podvige najbolj dosledno izvajajo ravno tisti, ki so z najnovejšimi smernicami najbolj na tekočem, in z »ironično nostalgijo« prevzemajo podobe turistov iz devetdesetih. Vzore so našli v liku Jerryja Seinfelda iz njegove humoristične nanizanke ali celo v že pokojnem Applovem šefu Stevu Jobsu in njegovem modno neobremenjenem športnem slogu. Modni blogerji svojim bralcem medtem delijo nasvete, kako se obleči po tem vzoru. Nadvse pomembno je namreč, da te kljub vsemu ločijo od tistih modnih analfabetov, ki takšna oblačila nosijo kar tako, od nekdaj.

Izraz normcore je hibrid besed normal (normalno) in hardcore (zelo intenzivno). Vprašanje pa je, zakaj bi se moral kdorkoli tako odločno opredeljevati za zelo normalnega.

V tujih medijih smo v zadnjem času lahko spremljali burno razpravo, češ da je oponašanje videza turista iz devetdesetih zgolj nova muha hipsterjev, prava normcore moda pa naj bi bila nekaj povsem drugega. To so običajna, modno neobremenjena oblačila sodobnega časa. So obleke trgovske znamke Gap ali American Apparel, preprosti kroji, ki sporočajo, da imamo v življenju pomembnejše skrbi in zanimanja, kot je moda. Prava vzornika normcormerjev pa naj bi bila pravzaprav dolgočasno oblečena britanski prestolonaslednik princ William in njegova soproga Kate. V debato se je vključil celo pop filozof Alain De Botton, ki pravi, da gre pri normcoru predvsem za hrepenenje po ustaljenjosti. Po njegovem bi naše garderobne omare v teoriji lahko že kmalu spominjale na prizor iz Batmana – tam je samo nešteto različic enega in istega oblačila. A De Botton podarja – normcore so razglasili za trend, ti pa so zelo hitro pokvarljivi.

Ko nikamor ne pripadaš zares

Avtorji skovanke normcore se ob vsem tem držijo za glavo, češ da pri njihovi definiciji nikdar ni šlo za modo, temveč za adaptacijo. In če že želite prototip normcora, to ni Jerry Seinfeld, ampak kvečjemu igralski zvezdnik James Franco. Všečen, prilagodljiv in spremenljiv v svojih identitetah (enkrat slikar, drugič igralec, pevec ali predavatelj na univerzi). Staplja se s skupnostjo, a se povezuje vedno z novimi. Biti normcore kljub vsemu pomeni biti upornik. A v drugi situaciji tudi buržujski gurman, spletni levičarski revolucionar in obenem nadobudni podjetnik. Takšna ambivalentnost vrednot je po mnenju Mencin Čeplakove značilna za oboje, tako za tvegana krizna obdobja kot tudi za mladostništvo: »Ko so dobrine redke, dostop do njih otežen, druge ljudi intenzivneje doživljamo kot nekaj, kar nas varuje in ogroža hkrati, v načelu odgovornosti zase pa vidimo tako izhod kot past.«

Kljub vsemu pa naj normcore posameznik krmarjenja med temi identitetami, ki to v resnici niso, gre le za reprezentacije identitet, ne bi doživljal kot nekaj obremenjujočega. Ne želi si svobode, da postane, kar si želi, ampak svobodo, da se poveže, s komerkoli si želi. V povezovanju vidi beg iz zastrašujoče izolacije in nazadnje tudi varnost zase.

V to res verjame, četudi je sredi fleksibilnega trga dela in diktata mnenjske kulture vse to lahko le iluzija. Zato lažna podoba skupnosti, ki se vzpostavlja na tak način, morda zveni še strašnejše od izoliranosti. V izoliranih skupinah je človek vsaj vedel, pri čem je. »Normalno« je bilo, da ve, pri čem je. Zdaj pa je z gotovostjo lahko prepričan le v to, da ima ortopedske natikače.